Pridelava opija ni dobičkonosen posel le v Afganistanu

Slednja je mnoge tamkajšnje družine namreč potisnila na rob eksistence. Medtem ko cene opija rastejo, so drugim pridelkom v zadnjem obdobju močno padle. Tistim, ki so mak zamenjali z drugim pridelkom, se je družinski dohodek zmanjšal do mere, da so postali odvisni od človekoljubne pomoči.

Kot je te dni povedal Leik Boonwaat, predstavnik Urada Združenih narodov za prepovedane droge in kriminal v Laosu, je najnovejša raziskava tamkaj pokazala 19-odstotno rast pridelovanja opija. Medtem ko so ga leta 2008 gojili na 1600 hektarjih, je številka leta 2009 zrasla na 1900 hektarjev. In to le nekaj let po zmagoslavni najavi Antonia Marie Coste, vodje oddelka boja zoper mamila pri omenjenem uradu, da je ta država "osvobojena opija". Napovedal je pogubo zloglasnega zlatega trikotnika, ki obsega gorske predele Laosa, Tajske, Vietnama in Mjanmara. Toda nadomeščanje prepovedanega pridelka ni doseglo pričakovanih rezultatov.

"Cene dobrin, kot sta koruza in kavčuk, so se v zadnjem obdobju več kot prepolovile, hkrati opažamo visoke cene opija," je povedal Boonwaat.

Posledica pritiskov

To je prizadelo predvsem severna laoška ljudstva, ki predstavljajo 45 odstotkov tamkajšnjega prebivalstva. Do konca devetdesetih let so oblasti pridelavo vrtnega maka uradno tolerirale, zastran pritiska Združenih držav Amerike in mednarodnih organizacij pa so pridelovalce pred desetimi leti začele aktivno preganjati. Številne so preselili, mnogi med njimi so zamenjali pridelek, toda zaslužki niso bili dovolj visoki, da bi se rešili revščine. Povprečni pridelovalec opija je lahko zaslužil 200 dolarjev na leto, kar pa je vsota, ki je z alternativnim pridelkom ne more doseči. Mnogi so posledično postali odvisni od človekoljubne pomoči.

Takšna politika mednarodne skupnosti je bila deležna kritik nevladnih organizacij, ki med drugim očitajo, da se politika preveč osredinja na izkoreninjenje opija in zanemarja iskanje alternativ, prav tako so radikalno preganjanje uvedli še predno bi zagotovili gospodarski razvoj prizadetih regij. Tudi iz krogov uradne politike je bilo slišati pripombe. Sandro Serrato, nekdanji predstavnik EU v Laosu, je pred časom priznal, da je bilo izkoreninjenje opija "najbrž preveč naglo in izpeljano z nezadostnimi sredstvi".

Nazadnje je pomoč namenila Nemčija, ki je laoškim kmetovalcem te dni obljubila 2,3 milijona dolarjev pomoči za zamenjavo pridelka, kar nakazuje na nadaljevanje dosedanje politike.

Brez večjih težav

Zlati trikotnik je bil še pred nekaj desetletji najpomembnejši vir opija na svetu, dokler ga leta 1991 ni prehitel Afganistan. Danes naj bi iz Jugovzhodne Azije prihajalo samo še pet odstotkov tega prepovedanega mamila.

Pridelovanje opija se je v tem delu sveta sicer uveljavilo predvsem v zgodnjem 19. stoletju, zanimivo pa je, da pridelave niso spremljale večje težave z drogami. Gorska ljudstva, kot so Hmong, Aka in ostali, so s pridelkom predvsem služila denar, medtem ko so ga zaradi sestavin uporabljali predvsem kot učinkoviti blažilec bolečin in za zdravljenje kašlja ter želodčnih težav.

Po nekaterih pokazateljih je malo od 100 ton, kolikor so ga v Laosu proizvajali v zlatih časih, končalo kot heroin na svetovnem tržišču. Večina tega je prišla iz Mjanmara.

Nadomestna odvisnost

Po nekaterih ocenah je preganjanje opija spodbudilo tudi razširjanje odvisnosti od heroina in amfetaminskih drog, česar v Laosu pred tem niso poznali. Zato je priznani laoški akademik Houmphanh Rattanavong ironično komentiral: "Dandanes se s težavami z mamili ne soočamo spričo prevelikih količin opija, marveč zaradi njegovega pomanjkanja."