Tadić je v primeru Ganić stopil korak nazaj

(Foto: Reuters)

Raje se je zameril srbski javnosti in pravosodju, ki je izdalo tiralico za Ganićem zaradi domnevnega zločina v spopadu v Dobrovoljački ulici v Sarajevu, ko je bilo maja 1992 ubitih 42 vojakov in častnikov JLA, ki so se v koloni umikali iz središča Sarajeva na obrobje mesta, kot da bi vztrajal pri sporni izročitvi. Ta je namreč popolnoma ohladila odnose med državama, mednarodna javnost pa tega ni dojela kot prizadevanje Beograda, da vsi osumljeni za zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije sedejo na zatožno klop.

Tadićeva spravljivost pa ni samo posledica želje, da bi odnose med nekdanjimi republikami manj obremenjevala preteklost. Kar nekaj dejstev v zvezi z Ganićem ga je prisililo k "mehčanju" stališč.

Ne le, da je londonsko sodišče, ki odloča o izročitvi, do končne sodbe izpustilo Ganića proti plačilu varščine, ampak je, kar je še bolj pomembno, ugotovilo, da pravzaprav ni dovolj trdnih dokazov v beograjski zahtevi, ki bi upravičili aretacijo, je pa zato toliko več dokazov obrambe o politični motiviranosti zahteve po izročitvi Ganića Srbiji.

Interpol preklical rdečo tiralico

V tej zgodbi je zanimivo nekoliko pozabljeno dejstvo, da kazenska ovadba proti Ganiću ni delo civilnega tožilstva, ampak je nastajala v pisarnah generalštaba vojske Jugoslavije in njenih varnostnih službah, ter da obtožnega predloga mednarodnemu sodišču za vojne zločine na tleh nekdanje Jugoslavije v Haagu ni posredoval Beograd, ampak je tja romal prek Republike srbske. Toda leta 2003 je haaško sodišče ugotovilo, da "po mednarodnih standardih ni dovolj dokazov hude kršitve humanitarnega prava ter da je za spopad v Dobrovoljački ulici pravzaprav odgovoren general Milutin Kukanjac, ki je dan prej aretiral predsednika BiH Alijo Izetbegovića in s tem še bolj zaostril razmere v Sarajevu". Dejstvo je, da je Interpol v začetku leta 2009 suspendiral srbsko "rdečo tiralico" za Ganićem, in precej nejasno je, zakaj londonsko sodišče tega ni upoštevalo, kar se bo verjetno zgodilo ob končni sodbi in Ganića ne bodo izročili Beogradu. Obenem so se v Beogradu "spomnili", da sta državi pred kratkim dosegli sporazum, da vsaka na svojem ozemlju preganja zločine, storjene na ozemlju nekdanje države, pa tudi da bo mednarodna skupnost na potezo Beograda gledala predvsem kot dolivanje olja na ogenj v odnosih med Banjaluko in Sarajevom.

V EU namreč ne skrivajo nezadovoljstva zaradi Tadićevega nepopustljivega stališča, da Srbije na konferenci o zahodnem Balkanu na Brdu pri Kranju ne bo, če se je bo Kosovo udeležilo kot samostojna država ali če bodo udeleženci predstavljeni samo z imenom in priimkom, kar je eden od kompromisnih predlogov. Sojenje Ganiću v Sarajevu, če sploh bo, bo najbrž formalnost, s katero bodo ugotovili, da Ganić ni odgovoren za spopad z JLA, s čimer Srbija ne bo zadovoljna. Toda v njenem interesu so vendarle normalizacija odnosov med državama, gospodarsko sodelovanje in iskanje novih povezav in projektov, kot je denimo Južni tok.