Prelomni dnevi za iransko opozicijo:prihaja novi zagon ali grozi zaton?

Mir Hosein Musavi tik po glasovanju na lanskih predsedniških volitvah (Foto: AP)

Ključni voditelji opozicije Mir Hosein Musavi, Mehdi Karubi, Mohamed Hatami in Ali Akbar Hašemi Rafsandžani naj bi z vrhovnim verskim voditeljem, ajatolo Alijem Hamenejem, vodili dialog za vnovično zbližanje. Interes za umiritev žogice naj bi bil obojestranski. Iranski režim si želi preživetja islamskega političnega sistema in umiritve razmer v državi, ki se sooča z zaostrenimi gospodarskimi razmerami ter grožnjo novih sankcij ali celo vojaškega posredovanja. Opozicija medtem potrebuje čas za reorganizacijo: gibanje je decentralizirano, manjka mu karizmatičen voditelj, ki bi mu uspelo odločneje mobilizirati množice, surov obračun varnostnega aparata z opozicijo pa je tudi pustil negativen psihološki pečat.

Odgovor na vprašanje, kako oziroma če sploh se bo uspelo reformističnemu taboru in režimu dogovoriti o nadaljnjem sobivanju, je pomemben zaradi naslednjih korakov pri reševanju iranskega jedrskega vprašanja. Čeprav je Zahod sprva ocenjeval, da bo notranje razklani iranski režim morda prej pripravljen skleniti kompromis glede jedrskega vprašanja, je bila ocena napačna. Teheran se je zakopal na svojih pozicijah. Sumničavost nad predlaganim dodatnim plemenitenjem nizkoobogatenega urana se je stopnjevala z vsakim nadaljnjim protestnim valom, ki se je zgrnil na ulice iranskih mest. Zagon jedrskega dialoga z novo vlado Mahmuda Ahmadinedžada je Teheran notranjepolitično izkoristil kot dokaz, da tujina sprejema novo iransko vlado, ki ji je opozicija odrekala legitimnost. Podpora tujine za svobodo izražanja mnenj in demonstracij proti vladi ni bila podkrepljena z diplomatsko osamitvijo Irana v mednarodni skupnosti. Režim je stopnjeval pritisk na ključne voditelje iranske opozicije z aretacijami njihovih sorodnikov in najbližjih sodelavcev. Nadaljevala so se sojenja proti protestnikom. Minuli teden so dva obesili zaradi "vodenja vojne proti bogu" in poskusom strmoglavljenje režima. Enaka smrtna kazen naj bi v kratkem doletela še devet obsojencev.

Zakulisno umirjanje žogice

Poskusi zbliževanja med obema taboroma, režimskim in reformističnim, potekajo že več kot mesec dni. V začetku leta je Musavi vrhovnemu verskemu voditelju Hameneju poslal pet točk za razelektritev krize. Ta na predlog še ni odgovoril. Kljub temu so se od takrat pojavila posamezna znamenja, da si režim želi sprejeti ponujeno oljčno vejico. Ta znamenja so se okrepila še posebno po tem, ko so voditelji opozicije vsi po vrsti Ahmadinedžada priznali kot predsednika, čeprav še naprej vztrajajo, da so bili rezultati volitev ponarejeni. Voditelji opozicije so se namreč distancirali od pozivov protestnikov za strmoglavljenje islamskega režima. Povrhu tega odgovornost za surov obračun z demonstranti ne pripisujejo vrhovnemu verskemu voditelju Hameneju, temveč jastrebu režima, ajatoli Ahmadu Džanatiju, voditelju vplivnega Sveta varuhov. S temi koraki so voditelji opozicije odprli pot za dialog z režimom. Ali so se za te korake odločili koordinirano, ni mogoče ugotoviti. Prav tako ni jasno, kako so sedemmesečni politični pretresi v državi spremenili razmerja moči v režimu in kakšni procesi potekajo v verskem središču države - v Komu.

Režim se je na "oljčno vejico" opozicije očitno odzval benevolentno. Zadnje tedne je namreč na državni televiziji potekalo kar nekaj oddaj, v katerih so lahko nasprotniki Ahmadinedžada odkrito spregovorili o svojih nasprotovanjih predsedniku. Prav tako je parlamentarna preiskovalna komisija minuli mesec državnemu tožilcu Saidu Mortazaviju pripisala odgovornost za smrt treh priprtih demonstrantov v teheranskem zaporu.

Ne glede na zakulisno dogajanje je Mir Hosein Musavi včeraj vnovič zagotovil, da bo nadaljeval svoj boj proti vladi. V enem izmed najostrejših napadov na režim je v sporočilo na svoji spletni strani zapisal, da je islamska revolucija spodletela glede večine zastavljenih ciljev: "Ni ji uspelo uničiti korenin tiranije in diktatorstva." Protesti se bodo nadaljevali, dokler ne bodo zagotovljene pravice ljudi, je še napovedal. Tik pred 31. obletnico islamske revolucije, ko naj bi se čez več kot teden dni na iranske ulice zgrnili tako zagovorniki kot tudi nasprotniki režima, so njegove besede zvenele kot novi mobilizacijski poziv. Le kaj se dogaja z iransko opozicijo in njenimi voditelji, je nenadoma postalo še toliko bolj umestno vprašanje.