Glasno sporočilo iz ulice

Nekaj deset tisoč pripadnikov okoljskih in mirovnih gibanj ter za usodo planeta zaskrbljenih zemljanov je namreč v soboto udeležence in opazovalce svetovne podnebne konference še enkrat opomnilo, da ni več časa za izgubljanje besed. "Nastopil je trenutek za odločitve in dejanja, je bilo skupno sporočilo velikega sobotnega protestnega shoda (čeprav jih je policija priprla okoli 1000, je bila velika večina protestnikov na prostosti že v včeraj zjutraj), ki je od svetovnih voditeljev zahteval, naj v Köbenhavnu sklenejo in podpišejo zavezujoči sporazum za rešitev planeta," se je glasilo glasno sporočilo z ulic danske prestolnice pa tudi številnih drugih mest po vsem svetu.

Toda kakšen naj bi bil ta sporazum? Minuli teden so iz podnebnega sejmišča, kjer prodajajo in kupujejo usodo našega planeta, prihajala zelo fragmentarna poročila.

Med prvim tednom konference se je 30.000 udeležencev (več kot polovica jih predstavljajo nevladne organizacije in razne interesne skupine) ukvarjalo s proučevanjem vsebin scenarijev, ki jih pišejo podnebne spremembe, z osnutki in predlogi za politični sporazum, ki naj bi svetovni skupnosti omogočil zajezitev katastrofe, ter z izdelovanjem finančnih in poslovnih modelov, ki naj bi podprli morebitne sklepe konference.

Connie Hedegaard, predsednica konference, je v soboto dejala, da so bili med prvim tednom doseženi pomembni premiki. Tako so v Köbenhavn včeraj začeli prihajati ministri, posebni odposlanci in pogajalci, ki naj bi v naslednjih nekaj dneh poskušali doseči nemogoče. To je uskladiti in pripraviti končni dokument, ki mu bodo lahko državniki v petek, na zadnji dan konference, dali končni pečat.

Diagnoza je znana še od Lizbone

Seveda pa zaključki iz Köbenhavna nikakor ne bodo epohalni. Ne glede na to, da si svet pred njo še vedno zatiska ušesa, je bila diagnoza našemu planetu postavljena že pred dvema letoma v Lizboni. Tam je IPCC (International Panel for Climate Change), sestavljen iz vodilnih svetovnih strokovnjakov, objavil svoje zastrašujoče poročilo in dal svetu na voljo nekaj scenarijev.

V Lizboni so se odločili za mejo, ki poteka po robu prepada. Omejitev rasti temperature na dve stopinji Celzija do konca tega stoletja je namreč hoja po vrvi, so takrat dejali strokovnjaki. Rajendra Pachauri, predsednik IPCC, pa je pred kratkim dodal: "Zastavitev cilja dve stopinji Celzija za stabilizacijo podnebja je korak naprej. Toda tistim, ki so odločitev sprejeli, bi nekdo moral povedati, da je za dosego omejitve segrevanja planeta nujno potrebno, da krivulja izpusta plinov začne padati že leta 2015. Kot je videti, je politika na to pozabila ali pa se tega sploh ne zaveda. Brez radikalnega zmanjšanja izpusta plinov sta dve stopinji Celzija prazno govorjenje."

Večni spopad razviti - nerazviti

Minuli teden so takšna in podobna opozorila znanstvenikov v Köbenhavnu preglasili regionalni, politični in nacionalni interesi. Spopad je potekal predvsem med deželami v razvoju, ki od razvitejših zahtevajo plačilo stroškov za omejevanje izpustov plinov na Kitajskem, v Indiji in tako naprej. Razvite države, ki so bile tudi v preteklosti največje onesnaževalke, so pripravljene zbrati finančno pomoč, vendar zahtevajo nadzor nad njihovo uporabo.

Takšni in podobni argumenti se zdijo logični in racionalni, vendar pa zanemarjajo neko drugo zelo pomembno dejstvo: naše onesnaževanje je povzročilo podnebne spremembe, ki so v zadnjem času sprožile samodejne in nezaustavljive procese, zaradi katerih se Zemlja zdaj še hitreje bliža možnosti katastrofe.