Besedilo skuša povzeti glavne pomisleke različnih skupin držav na konferenci - razvitih, hitro rastočih velikih držav v razvoju in tistih držav v razvoju, ki jih podnebne spremembe najbolj ogrožajo. Obenem predstavlja povzetek glavnih odprtih točk v pogajalskem besedilu bodočega pravno zavezujočega globalnega sporazuma o boju proti podnebnim spremembam, ki obsega blizu 200 strani.

V Koebenhavnu namreč pogodbenice Okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah (UNFCCC) najverjetneje ne bodo sklenile pravno zavezujočega globalnega sporazuma o podnebnih spremembah, temveč le zavezujoč politični sporazum. Ta bi vseboval zaveze, ki bi jih nato prevedli v zavezujoč mednarodni sporazum.

Namen današnjega predloga, ki je precej manj dodelan kot drugi pogajalski dokumenti, je tako predvsem zgraditi mostove med različnimi stališči in pripraviti vrhunsko srečanje 110 svetovnih voditeljev ob koncu konference prihodnji petek. Na tem sestanku bodo prisotni voditelji prav vseh najpomembnejših svetovnih gospodarstev, med njimi ameriški predsednik Barack Obama, kitajski premier Wen Jiabao in večina voditeljev EU, tudi slovenski premier Borut Pahor.

Pred tem se bodo o njem od začetka prihodnjega tedna naprej pogajali okoljski ministri pogodbenic UNFCCC, med njimi minister za okolje in prostor Karl Erjavec. Medtem ko se tudi okoljevarstveniki po pisanju tujih tiskovnih agencij strinjajo, da je obstoj enega samega pogajalskega dokumenta dobra novica za nadaljnji potek pogajanj, pa je pri ključnih vprašanjih še vedno veliko oklepajev, kar pomeni, da soglasja o njih še ni.

Konkretnega zavezujočega datuma še ni

Tako ni niti konkretnih določil o mednarodni javnofinančni pomoči državam v razvoju pri spopadanju s podnebnimi spremembami, prav tako pa v njem še ni konkretnega datuma, do kdaj naj bi države sklenile pravno zavezujoč sporazum.

Glede ciljev o omejitvi dviga globalne temperature v primerjavi s predindustrijsko dobo sta v predlogu navedena tako 1,5 kot dve stopinji Celzija. Dvig za največ dve stopinji je široko sprejeto priporočilo Medvladne skupine ZN o podnebnih spremembah (IPCC) kot še zadnji obvladljiv dvig, zvišanje za 1,5 stopinje Celzija pa je želja skupine najbolj izpostavljenih držav v razvoju.

Mikro otoška državica Tuvalu v Tihem oceanu je v sredo v imenu Združenja malih otoških državic (Aosis) predlagala posebno dopolnilo k UNFCCC, ki bi svetovne države zavezalo, da dvig globalne temperature omejijo na največ 1,5 stopinje Celzija. To bi zahtevalo, da se globalne emisije do leta 2050 glede na 1990 zmanjšajo za 85 odstotkov.

Dejansko bi to tudi od najpomembnejših držav v razvoju zahtevalo zavezujoče cilje za obdobje po preteku Kjotskega protokola. Potezi Tuvaluja, ki so jo glasno podprle številne najrevnejše in podnebnim spremembam najbolj izpostavljene države ter okoljevarstvene organizacije, so ostro nasprotovale Kitajska, Indija in Savdska Arabija ter nekatere druge velike države v razvoju, ki so doslej nasprotovale obvezujočim zavezam o zmanjšanju toplogrednih plinov.

Danes predstavljeni predlog za zmanjšanje globalnih izpustov do leta 2050 omenja tri številke - 50, 85 in 95 odstotkov, za skupino razvitih držav pa od 75 do 85 odstotkov, od 80 do 95 odstotkov in nad 95 odstotkov.

Za znižanje emisij do 2020 pa besedilo ohranja oceno IPCC, da bi morale industrializirane države do leta 2020 izpuste toplogrednih plinov zmanjšati za 25 do 40 odstotkov pod raven iz leta 1990, države v razvoju pa naj bi skušale do leta 2020 rast izpustov omejiti na približno 15 do 30 odstotkov pod svoje dosedanje običajne vrednosti.

Prav na razliko med "morati" in "naj bi" se je danes odzval glavni pogajalec ZDA Todd Stern. Zatrdil je, da je besedilo v veliko točkah konstruktivno, vendar pa ZDA omenjene razlike v delih o zmanjšanju izpustov ne morejo sprejeti kot podlago za nadaljnja pogajanja. "Pogajanj ne moremo začeti na tej podlagi," če želimo dvig temperature omejiti na dve stopnji, je bil jasen Stern.

Iz slovenske delegacije v Koebenhavnu so sicer za STA sporočili, da je po prvih treh dneh pogajanj jasno, da je želja po sklenitvi globalnega sporazuma prisotna bolj kot kdajkoli prej.

ZDA čakajo na odločitev kongresa

ZDA so povedale, da ne bodo predstavili nobenih dodatnih zmanjšanj emisij do leta 2020 kot že napovedanih 17 odstotkov glede na leto 2005. Vse ostale napovedi bodo morale počakati na sprejetje nove podnebne zakonodaje v kongresu, kjer pa se kažejo prvi premiki.

Precej optimizma je po navedbah slovenske glede doseganja soglasja o izhodiščnem letu. Države se strinjajo, da naj bi bilo zgolj eno izhodiščno leto, na katerega bi se nanašali izračuni za zmanjšanje emisij. Večina držav je naklonjena letu 1990, precejšnje nasprotovanje je s strani Kanade, ki bi si želela leto 2006.

Danes predstavljeni dogovor sicer vztraja, da naj bi cilje do leta 2020 vključili v novo sedemletno ciljno obdobje Kjotskega protokola, ki bi trajalo od 2013 do 2020. Cilje ZDA, ki Kjotskega protokola niso ratificirale, in ukrepe država v razvoju pa bi vključili v poseben dodatek UNFCCC. Glede tega sicer zaenkrat soglasja med državami ni.

Še manj jasnosti je glede finančne pomoči državam v razvoju, kjer so navedene le zelo splošne formulacije, predlog pa omogoča t.i. hitro pomoč v obdobju 2010-2012. Razvite države so sicer v zadnjih dneh predlagale, da bi v tem obdobju za pomoč državam v razvoju pri spopadanju s podnebnimi spremembami namenili skupno 30 milijard dolarjev, voditelji držav in vlad EU pa so danes napovedali, da bo EU skupno namenila 7,2 milijarde evrov oz. približno tretjino zneska.