"Na pogovorih pogajalci brez močnih smernic voditeljev svojih držav ne morejo storiti veliko. To je teden, v katerem morajo svetovni politiki na področju podnebja pokazati dejanja," je povedal Damon Moglen iz ameriške veje nevladne okoljske organizacije Greenpeace. Do petka naj bi namreč pogajalci besedilo osnutka, ki je v Barcelono prispelo polno nasprotujočih si predlogov, obrobnih pripomb in zapletov, oblikovali v znosen dokument, ki bi ga lahko na Danskem podpisalo 192 članic ZN.

Zmanjševanje pričakovanj

"Realno lahko rečemo, da nam v Koebenhavnu ne bo uspelo podpisati sporazuma, vendar pa je pomembno postaviti politični okvir zanj," je prejšnji teden na vrhu EU dejala nemška kanclerka Angela Merkel. Nevladne okoljske organizacije ocenjujejo najnovejše pesimistične izjave politikov kot zavajajoče. "Gre za zmanjševanje pričakovanj, da bi bili lahko njihovi skromni napori na koncu videti kot veliki dosežki," je napoved Merklove označila vodja Greenpeaceovih kampanj za politike EU v Sloveniji Nina Štros.

Po ocenah EU naj bi globalna pomoč za prilagajanje na posledice podnebnih sprememb in za zmanjševanje izpustov v državah v razvoju znašala 100 milijard evrov na leto (kar bi do leta 2020 zneslo 1,2 bilijona dolarjev), pri čemer evropski voditelji prejšnji teden niso opredelili, kolikšen delež bodo prispevale članice EU. Neimenovani indijski pogajalec je tako Evropo obtožil "podnebnih skrivalnic".

Drama že pred začetkom

Brez zasebnih vlaganj bo globalna pomoč v resnici znašala od 22 do 50 milijard evrov, razvite države pa si bodo breme porazdelile po plačilni zmožnosti.

Hud udarec pripravam na Koebenhavn v ameriškem senatu pripravljajo tudi republikanci, ki grozijo da do začetka podnebnega vrha ne bodo podprli predloga Obamove okoljske zakonodaje, kar bi zelo oslabilo vlogo Združenih držav pri sprejemanju svetovnega podnebnega dogovora.

"Vsega ne moremo narediti sami," je na ravnanje republikancev pripomnila Merklova, ki bo danes nagovorila ameriški senat in ga skušala spodbuditi k ukrepanju. Evropa namerava namreč do leta 2020 zmanjšati izpuste za petino, medtem ko se Združene države Amerike v tem trenutku nagibajo k zgolj petodstotnemu zmanjšanju. Evropska obljuba o še večjem, 30-odstotnem zmanjšanju izpustov ostaja, a le pod pogojem, da jo bodo pri tem posnemale druge razvite države.

Tudi nerazviti naj sprejmejo zaveze

Predsednik medvladnega odbora ZN za podnebne spremembe Rajendra Pachauri vseeno upa, da bodo razvite države v prihodnjih letih zmanjšale izpuste od 20 do 40 odstotkov in državam v razvoju zagotovile finančno pomoč.

Razvite države pa za finančno pomoč državam v razvoju pričakujejo od njih določene zaveze. Visoki uradnik ZN za podnebje Yvo de Boer je zato včeraj zastala pogajanja poskušal poživiti s kompromisnim predlogom, po katerem bi se države v razvoju, denimo Kitajska in Indija, morale zavezati k dejanjem za zmanjšanje izpustov, ne bi pa jim bilo treba postaviti zavezujočih ciljev. Predlog je takoj zavrnilo več razvitih držav, z Združenimi državami Amerike na čelu. Večje države v razvoju morajo, če želijo, da bo v koebenhavnskem sporazumu vključena finančna pomoč, nujno postaviti zavezujoče cilje za zmanjšanje izpustov.