Cirkuške akrobacije z vojnimi zločini

Aleš Gaube. (Foto: Matej Povše)

Še več, čutiti je bilo odkrito zadovoljstvo z dobro opravljenim delom južnoafriškega sodnika judovskega rodu. Kljub temu ni bilo na MZZ možno dobiti jasnega pojasnila, ali bo slovenski predstavnik na Svetu za človekove pravice podprl resolucijo štirih držav, s katero bi bilo poročilo predano v obravnavo varnostnemu svetu in nazadnje tudi pisarni tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča, če tako Izrael kot v Gazi vladajoče oblasti ne bi sprožile neodvisnih preiskav o očitanih vojnih zločinih.

Izgovori, s katerimi se je na Mladiki opravičevalo neizoblikovano stališče, so se gibali med cirkuško mednarodnopravno akrobacijo in pomisleki o neugledni družbi držav, v kateri bi se Slovenija utegnila znajti s podporo resoluciji.

Evropska unija o resoluciji ni uspela doseči skupnega stališča. Pri vprašanjih Bližnjega vzhoda to ne bi smelo biti presenetljivo. Nesoglasje držav članic v teh primerih že samo po sebi predstavlja tradicionalno "skupno zunanjo in varnostno politiko EU". Varno zavetje razvodenelih resolucij, v katerem se lahko nesamozavestne članice brez prave izdelane zunanjepolitične strategije vedno znova potuhnejo, je minuli teden izostalo. Zunanji minister Žbogar, ki je v začetku svojega mandata človekove pravice razglasil za enega temeljnih stebrov svojega ministrovanja, bi nad takšnim razvojem dogodkov moral ploskati. Slovenija bi lahko, neobremenjena z evropsko enotnostjo, razkrila svoje barve.

Tako govori teorija. V praksi pa se vedno zaplete. Ko so na MZZ začeli pojasnjevati, da preučujejo, ali bi Svet za človekove pravice s predajo Goldstonovega poročila varnostnemu svetu presegel svoje pristojnosti, je vrag vzel šalo. Zgoraj podpisanemu novinarju je vzelo dobrih petnajst minut časa, da je s pomočjo ustanovne listine ZN in resolucije generalne skupščine, s katero je bil ustanovljen Svet za človekove pravice, ugotovil, da imajo na Mladiki smisel za humor. Če se ne bi pogovarjali o vojnih zločinih in morebitnih zločinih zoper človečnost, bi jim čestital za izviren poskus politične manipulacije in morda častil pijačo.

Toda po drugi strani je družba, v kateri se utegne znajti človek ali država, tudi pomemben dejavnik (političnega) odločanja glede človekovih pravic... Tako so me vsaj minuli teden podučili na zunanjem ministrstvu. Ker sem težko verjel, kar sem slišal, sem sogovornikom večkrat postavil isto, a očitno za diplomatsko razmišljanje precej naivno vprašanje: "Toda glede vsebine poročila in priporočil nimate zadržkov, sem razumel pravilno?"

Kaj strašanskega pa bi se zgodilo, če bi Slovenija pri morebitni podpori resoluciji, s katero se dejansko poskuša doseči zgolj to, da zločinci ne bi ostali nekaznovani, pristala ob boku Brazilije, Irana, Kube, Angole, Rusije, Savdske Arabije, Filipinov, Gabona, Kitajske, Južne Afrike ali Zambije? Bi bila bolj ponosna in pomirjena, če bi pristala na strani ZDA, Velike Britanije, Madžarske, Italije, Slovaške ali Francije? Če pogledamo v drobovje katere koli zahodne države, bomo naleteli na številne kršitve človekovih pravic. Od začetka vojne proti terorizmu jih je poročevalec Sveta Evrope Dick Marty denimo zbral za nekaj fasciklov. V njih naletimo na države, s katerimi Slovenija v Evropski uniji ali pa na drugih mednarodnih forumih nima težav sedeti za isto mizo, kaj šele pristati na isti strani političnega limesa.

Prejšnji teden ni bil eden od svetlih trenutkov slovenske diplomacije. Kolebanje pri zavzemanju stališča do Goldstonovega poročila priča o plitkosti in nekonsistentnosti razmišljanja na MZZ. Če lahko Slovenija podpira delo mednarodnih tribunalov za vojne zločine na tleh bivše Jugoslavije in Ruande ter je vsaj deklarativno v javnosti polna ust o nujnosti kaznovanja vseh vojnih grozodejstev, potem se je z dvojnimi merili za vojne zločine na Bližnjem vzhodu umestila na povsem napačno stran. Iskanje pravice za žrtve vojnih zločinov je vse, kar ostane svojcem. Kaznovanje storilcev je majhna tolažba, a hkrati edino zadoščenje. Njegovo zanikanje ali prelaganje pomeni zgolj eno preziranje človečnosti.

Sedem dni po polomu na Svetu za človekove pravice je minister Žbogar med včerajšnjimi pogovori s komisarko Pillayevo izrazil polno podporo Goldstonovemu poročilu in izrazil upanje, da ga bo Svet za človekove pravice kar najresneje obravnaval na svojem naslednjem zasedanju. Minister in komisarka Pillay sta se strinjala, da bi bilo bolje, če bi bil Svet za človekove pravice že na septembrskem zasedanju sposoben sprejeti ustrezno resolucijo, s katero bi pozdravil poročilo in priporočil tako izraelski kot palestinski strani, da izvedeta temeljite preiskave o domnevnih kršitvah mednarodnega humanitarnega prava in prava človekovih pravic.

V sedmih dneh je bog ustvaril svet, minister Žbogar pa se je dokopal do stališča. Stališča?!? Oprostite, toda kaj je stališče Slovenije? Če Slovenija popolnoma podpira Goldstonovo poročilo, potem to pomeni, da se strinja tudi z njegovo obravnavo pred varnostnim svetom in posledično predajo Mednarodnemu kazenskemu sodišču. Tega v včerajšnjem sporočilu MZZ ni zaslediti. Še več, minister Žbogar omenja zgolj domnevne kršitve humanitarnega prava in človekovih pravic, medtem ko Goldstonovo poročilo jasno govori o zagrešenih vojnih zločinih in morebitnih zločinih zoper človečnost. Se takšni razvodeneli interpretaciji Goldstonovega poročila v diplomatski paradigmi po novem pravi "polna podpora"?

Svet za človekove pravice bo o Goldstonovem poročilu glasoval šele čez pol leta. Še veliko časa za relativizacijo.