Kot je poudaril avtor, gre v knjigi za širši kontekst od hrvaško-slovenskega spora glede meje na morju, saj se na Jadranu prepletajo veliki geostrateški interesi. Obenem je izrazil upanje, da bo glavna tema knjige - odprto vprašanje meje med Hrvaško in Slovenijo - aktualna čim manj časa, medtem ko bo njen podnaslov postajal vse aktualnejši. Vidas je sicer vodja oddelka za pomorstvo in pravo morja na inštitutu Fridtjofa Nansena v Oslu in se že četrt stoletja ukvarja z mednarodnim pravom morja.

Posebej je izpostavil pomen mednarodnega prava za položaj Hrvaške ter zatrdil, da je hrvaško-slovenski spor v Piranskem zalivu mogoče urediti le na podlagi mednarodnega prava. Namesto predgovora Vidas v uvodnem članku z naslovom "Mednarodno pravo je črta, pod katero se ne gre" piše, da bi lahko Hrvaška in Slovenija relativno hitro in brez težav uredili spor glede meje na podlagi mednarodnega prava in na mednarodnem sodišču. Ocenil je, da bi obe državi in EU morale dojeti pomen urejanja spora na ta način.

Vsak predlog za urejanje vprašanja meje s pomočjo političnih rešitev odpira pot za arbitrarne kriterije - kot nasprotje izključno pravnim kriterijem, ki so objektivni in enaki za vse. Zato lahko vsaka politična rešitev prispeva k dolgoročni destabilizaciji regije, poudarja Vidas.

Kot dodaja, je iz tega razloga ne le za Hrvaško in Slovenijo, ampak tudi za EU ravno mednarodno pravo tista črta, pod katero se pri urejanju spora med Zagrebom in Ljubljano ne sme iti. Poudaril je, da je prihodnost Hrvaške v EU, obenem pa dejal, da si Hrvaška te prihodnosti ne bo zagotovila z odpovedovanjem svojim pravicam v Jadranu.

Ko je govoril o širšem kontekstu hrvaškega Jadrana je poudaril, da bi lahko geostrateški interesi in dobički pomenili tudi veliko nevarnost za hrvaško obalo in morje. Izpostavil je, da je na Hrvaškem danes potrebna nova zavest o njenem položaju na Jadranu, ter predlagal, da znanstvene institucije začnejo z delom na deklaraciji o položaju in pravicah Hrvaške na Jadranu.

Knjiga sicer vsebuje 15 Vidasovih člankov, ki so bili od oktobra 2004 do marca 2009 objavljeni v različnih hrvaških časnikih, vključno s spletnimi, ter s strani hrvaške tiskovne agencije Hina. Nekateri teksti so bili objavljeni v avtorjevi knjigi "Zaščita Jadrana", nova knjiga pa vsebuje tudi sedem zemljevidov.