Z rockom, s poezijo, z družbenimi pobudami, z zasedbo stanovanj, trgov, z idejami, ki gredo od futuristov do Che Guevare in nogometnih navijačev. Nova italijanska skrajna desnica vdira v vse pore sodobne italijanske družbe. Številna eklektična gibanja mladih neofašistov so si enotna v naslednjem: vsi so ponosni, da so fašisti. Čeprav so med njimi antisemiti, proizraelsko, ksenofobično ali proevropejsko naravnani, novo, dobro organizirano množico ljudi, ki imajo v povprečju manj kot 30 let, združuje Mussolinijev ideal.
"Lahko, da je moje ravnanje protiustavno. Kar naj pridejo pome, vedo, kje sem. Toda zavedati se morajo, da bodo skupaj z mano morali aretirati še 1,5 milijona vseh tistih Italijanov, ki vsako leto na Mussolinijev grob prinesejo cvetje," je za neko lokalno televizijo dejal Marti Navarro, 28-letni študent, šef rimske sekcije Forze nuove, skrajno desničarskega gibanja, ki ukoreninjeno globoko v katoliškem fundamentalizmu. Marti kaže grafite na trgu Vescovio, na skrajnem severu petične rezidenčne četrti v Rimu. "Pred leti so bili na tem trgu tudi prostori italijanske komunistične stranke. Danes si sem ne upa niti demokratska stranka. Včasih je veljalo, da smo jih v pretepih dobivali po grbi, danes, po mnogih letih urjenja pa eden od nas velja za deset njihovih," bitko za mestno četrt opisuje visokorasli Marti, ki je mišičast, a prijeten na pogled.
Povsod so - od Južne Tirolske do Kalabrije
V knjigi "Bande nere" (Črne bande), ki je izšla včeraj, avtor Paolo Berizzi navaja, da okoli 150.000 mladih Italijanov živi v znamenju fašističnega in neofašističnega kulta. Ti mladci so raztreseni po celotnem škornju od Južne Tirolske do Kalabrije. Največ jih je v strankah Forza Nuova, Fiamma Tricolore, La Destra, Azione Sociale in Fronte Nazionale. Nobeni od teh strank v lanskih volitvah ni uspelo vstopiti v parlament. Kljub temu pa avtor knjige ocenjuje, da je simpatizerjev petih strank že okoli pol milijona. Toda poleg te, recimo, institucionalne skrajne desnice, se "črni val" (besede so Berizzijeve) širi po klubih, združenjih, šolah in stadionih.
V Rimu je pripadnikov teh gibanj vsaj 50.000. Poleg že omenjene Forze nuove je eno najbolj popularnih fašističnih gibanj Casa Pound (imenovan po Ezri Poundu), ki jo vodi rocker Gianluca Iannone. Pripadniki Case Pound so sicer morda katoliki, toda s Forzo nuovo ne želijo imeti opravka. V Hiši Pound ima prostor tudi študentsko gibanje Blocco studentesco s sloganom "vsak lepak je krogla v glavo". Poundovci in študentje pa poleg tiskarne, glasbe, spletnega radia uporabljajo tudi bolj odločna prepričevalna sredstva. Leta 2007 so skupaj z nekaterimi drugimi desničarski gibanji z železnimi palicami razgnali neko mirovno manifestacijo, nato pa razbili regionalni studio TV-mreže Rai 3, ker je o pretepu na Navonskem trgu predvajal dokumentarne posnetke.
Politiki se jih ne ognejo
Fašisti tretjega tisočletja občasno in brez težav presegajo ideološke ovire. Najbolj skrajni primer njihove eklektičnosti je bila organizacija Onde anomale študentskega gibanja, v katerem so sodelovali tako rdeči kot črni, ki so lansko leto zaradi napovedane šolske reforme preplavili celotno Italijo. Drugi primer združitve nezdružljivega se je zgodil pred dvema letoma, ko sta raznorodni neofašistični gibanji nogometnih navijačev Lazia in Rome (deklarirani smrtni sovražniki) v napadu na policijske postaje združili svoje sile.
Neofašistična gibanja pa v iskanju identitete in v obujanju nostalgije razpredajo svoje lovke tudi med politiki in člani vlade. Pravkar objavljena knjiga dokumentira tudi to poglavje in objavlja fotografije nekaterih ministrov Berlusconijeve vlade v družbi z zvezdami novega fašizma.
