Za zmago imata možnost le Obama in McCain, vendar tudi letošnje predsedniške volitve v Združenih državah ne bodo minile brez neodvisnih kandidatov in kandidatov tretjih strank. Spletna stran votesmart.org, ki spodbuja odgovorno volilno udeležbo, je letos naštela 299 predsedniških kandidatov za Belo hišo. Večinoma gre za povsem neznana imena, ki sestavljajo pisanico kandidatur. Mnogi med njimi imajo tako kot povprečen politično angažiran državljan smiselna liberalna ali konservativna stališča, nimajo pa nikakršne možnosti za uspeh.

Ralph Nader kandidira četrtič zapored

Poleg Obame in McCaina so letos vidnejši štirje drugi predsedniški kandidati. Neodvisni kandidat, zagovornik pravic potrošnikov Ralph Nader, se je za Belo hišo potegoval že štirikrat in je znano ime v ameriški politiki - najbolj seveda po zloglasni epizodi na tesnih volitvah leta 2000, ko je po trditvah demokratov z odžiranjem glasov Alu Goru pripomogel k zmagi Georgea Busha. Sodeč po anketah, Naderja na nacionalni ravni podpira 2,5 odstotka vprašanih.

Kar je Nader za politični prostor levo od sredine, je za drugi pol liberalec Bob Barr, zagrizen konservativec, ki zagovarja čim manj obsežno zvezno vlado in nagovarja isti del volilnega telesa kot McCain. Podpira ga 1,3 odstotka vprašanih.

Stranka Zelenih, pri kateri je nekdaj kandidiral Nader, gre letos v volilni boj s Cynthio McKinney, nekdanjo poslanko v zveznem kongresu, ki ima na nacionalni ravni manj kot odstotek podpore, tako kot Chuck Baldwin iz Ustavne stranke. Baldwin je ustanovitelj baptistične cerkve na Floridi, ki se naslanja na krščansko tradicijo države in ostro nasprotuje Združenim narodom, pravici do splava, prisotnosti vojakov v Iraku in krčenju osebnih svoboščin.

Največ je dosegel nekdanji predsednik

Resne možnosti za odmevnejši rezultat pa tudi ti kandidati nimajo. Njihov namen je predvsem opozarjanje na programe njihovih strank ali na lastne programe. V Združenih državah imata možnost za zmago le dva kandidata. Že sama pot do odmevnejšega potegovanja za visoki položaj je zunaj demokratskih ali republikanskih vrst težka, saj morajo kandidati v vsaki državi izpolniti določene pogoje (denimo doseči določen volilni uspeh v preteklosti), če želijo, da se njihovo ime sploh znajde na volilnem lističu. To je letos uspelo 66 kandidatom. V nasprotnem primeru morajo volilci, ki jih želijo podpreti, njihovo ime vpisati sami od sebe.

Dvostrankarski sistem ima v ZDA sicer veliko kritikov, vendar je globoko zakoreninjen, resnejših poskusov s tretjo stranko v zadnjem času ni bilo. Prevlada demokratov in republikancev v političnem prostoru je vidna že po tem, da na predsedniška soočenja ne more noben drug kandidat, če v anketah ne dosega res visoke podpore. Razlog prevlade dveh strank seveda tiči tudi v denarju - neodvisni kandidati lahko le sanjajo o tem, kar je včeraj naredil Obama, ko je na treh največjih televizijskih mrežah zakupil polurne bloke za svoj oglasni film, kar ga bo stalo tri milijone dolarjev, zaradi tega pa so celo prestavili tekme bejzbola.

Med odmevnejšimi tretjimi kandidati v preteklosti je poleg Naderja poslovnež Ross Perot, ki je leta 1992 podobno kot Nader vplival na rezultat volitev, saj je jemal glasove predsedniku Georgeu Bushu starejšemu in pripomogel k zmagi Billa Clintona. Dobil je osemnajst odstotkov glasov. Najuspešnejšo kandidaturo zunaj obeh velikih strank je leta 1912 uprizoril Theodore Roosevelt, ki pa je bil kot dvakratni nekdanji predsednik uveljavljeno politično ime. Na listi stranke Narodnih naprednjakov je kandidiral zgolj zato, ker se je sporekel s svojimi republikanci.