Datum, 10. september, se širi po francoskih televizijskih kanalih in družbenih omrežjih kot požar. Gre za dan, ko so Francozi pozvani k vsesplošni potrošniški stavki in uličnim protestom. Toda kdo so resnični akterji tega večplastnega gibanja? Kako se je razvilo in ali napoveduje novo družbeno eksplozijo, podobno tisti, ki so jo napovedali rumeni jopiči pred sedmimi leti?
Nekaj dni pred usodnim datumom ostaja negotovost ključna beseda. Nihče ne ve, ali bo to gibanje, polno nasprotujočih si pozivov – od samoizolacije doma do množičnih shodov na ulicah –, zgolj strel v prazno ali pa se bo zapisalo v zgodovino socialnih uporov, ki so v Franciji že tradicija. Še manj pa je jasno, na kakšen način, saj se zahteve prihodnjih udeležencev močno razlikujejo.
»To je noro!«
»Nisem pričakovala takšne eksplozije, ta video so povzeli povsod, to je noro!« je za revijo L'Obs komentirala Christelle, 46-letna uslužbenka v majhni trgovini na jugu Francije, ki ne skriva navdušenja nad medijskim viharjem. Prav ona naj bi namreč bila tista, ki je predlagala datum, ki je vnel družbena omrežja po objavi varčevalnih ukrepov vlade premierja Françoisa Bayrouja.
Vse pa se je začelo 10. julija. Kot je pripovedovala, se je vračala z dela, v glavi pa so ji odzvanjale pritožbe strank o davkih, predragem življenju in podobnem. »Čutila sem, da je to kaplja čez rob,« je pripovedovala Francozinja, ki je sama vzgojila dva otroka in je leta 2018 podpirala rumene jopiče na enem od krožišč v departmaju Var.
Sedem let kasneje se ji zdi, da se zgodovina ponavlja. »Plača 1500 evrov, 300 evrov davkov, kredit za avto, zavarovanja, telefon … Ne ostane mi skoraj nič. In zdaj še plačljiva parkirišča v središču mesta: 40 evrov na mesec samo za to, da lahko pridem na delo.«
Tistega julijskega večera je sedla za računalnik. Njena ideja pa je bila drugačna od rumenih jopičev. Protest si je zamislila kot prostovoljno samoizolacijo, upor potrošništva. »Dva meseca po 10. juliju se mi je zdelo ravno prav in tako je padel datum 10. september.«
Pomoč umetne inteligence
Poziv je pilila tri dni. »Imam le poklicno izobrazbo, nisem najboljša v pisanju. ChatGPT mi je preoblikoval besedilo in popravil napake,« je še povedala novinarjem. Rezultat: video z ozadjem francoske trobojnice in odprto pismo francoskemu ljudstvu, prebrano z moškim glasom umetne inteligence. Če bi uporabila ženski glas, bi moški preprosto preskočili video, je prepričana.
Sporočilo pa je bilo jasno in slovesno: »Poskusili smo vse: volitve, pohode, klice, peticije. Ignorirali so nas, zaničevali, tepli … 10. septembra 2025 se Francija zapre. Ne zaradi virusa, ampak zaradi volje ljudstva, ki pravi 'dovolj'. Tega dne ne bo jeze na ulicah, temveč neizmerna praznina v njihovem sistemu. Državljanska zatemnitev, mirna revolucija.«
Video, objavljen na tiktoku, je postal viralen. Naslednje jutro je imel 300.000 ogledov, kmalu zatem že 600.000.
A prvotni poziv je hitro prerasel svojo stvariteljico. Na spletu so se pojavile različne skupine, ki so si lastile avtorstvo. Skrajna desnica in skrajna levica sta se spopadali za prevlado na platformah. Ko je prvotna spletna stran zaradi domnevnih pritiskov izginila, je nastala praznina.
Nova skupina: ogorčeni
To praznino je zapolnila nova, bolje organizirana skupina: »indignons-nous« (ogorčeni). V ozadju so nekdanji aktivisti iz gibanj proti pokojninski reformi, večinoma mlajši, tehnično podkovani in politično bolj levo usmerjeni.
S prihodom ogorčenih se je spremenil tudi ton gibanja. Namesto poziva k ostajanju doma so se začeli pojavljati predlogi za konkretne akcije na ulicah – bolj vidne in potencialno bolj nasilne.
Organizacija ogorčenih poteka prek več skupin na telegramu, ki združujejo okoli 60.000 ljudi. Za razliko od rumenih jopičev, ki so uporabljali facebook, se nova generacija protestnikov poslužuje bolj strukturiranih metod: tematske skupine, vizualni materiali, priročniki za aktiviste in celo usposabljanja za ulične bolničarje ter oblikovanje pravnih ekip za primer aretacij. Jasno je, da se pripravljajo na morebitno eskalacijo nasilja.
Kot se zdi, pa jih druži skupni imenovalec: globoko sovraštvo do predsednika Emmanuela Macrona in sistema, ki ga pooseblja.
Ankete kažejo, da gibanje podpira skoraj polovica Francozov (46 odstotkov), predvsem simpatizerji levice in Nacionalne fronte na desni, medtem ko mu nasprotujejo podporniki vladajoče koalicije. Glavni razlogi za podporo so upad kupne moči in nasprotovanje varčevalnim ukrepom vlade.
Tako kot pred sedmimi leti, ko so Francozi podpirali rumene jopiče, preden je izbruhnilo nasilje, tudi danes obstaja strah pred tem, kam lahko vodi ta val nezadovoljstva.
