Nekdanji šef nizozemskih obveščevalcev Dick Schoof je včeraj prisegel kot novi nizozemski premier v koalicijski vladi desnice, ki vidi svojo glavno nalogo v zaostritvi migracijske politike. Nova vlada je nastopila sedem mesecev po volitvah, na katerih je Stranka svobode zmagala s 23,5 odstotka glasov. Njen voditelj Geert Wilders, ki bo iz ozadja gotovo imel velik vpliv na vodenje vlade, ni mogel postati premier, ker tega zaradi njegovih preveč protiislamskih in evroskeptičnih stališč nista odobrili koalicijski desna liberalna Ljudska stranka svobode in demokracije (VVD) ter desnosredinska stranka Nova družbena pogodba (NSC). V Wildersovi vladi je še četrta, manjša kmečka stranka. Res težko si je predstavljati, da bi stranka VVD podprla Wildersa za premierja, saj je lani na njeno čelo prišla v Ankari rojena Dilan Jesilgoz. Nasledila je Marka Rutteja, ki zdaj tudi ni več premier in bo decembra prevzel vodenje zveze Nato.
Na prvem mestu omejevanje priseljevanja
Nova vlada, ki jo podpira 88 od 150 poslancev, je včeraj prisegla kralju Viljemu Aleksandru. »Nikoli nisem pričakoval, da me bodo prosili, da postanem premier. To mi je v veliko čast,« je dejal 67-letni Schoof, ki je prvi nizozemski povojni premier, ki ne pripada nobeni stranki, v tej protestantski državi pa se ima za katoličana. Nima veliko izkušenj z vladanjem in v politiki, v zadnjih štirih letih je opravljal naloge generalnega sekretarja na ministrstvu za pravosodje, v letih 2018–2020 pa je vodil nizozemsko tajno službo. Do leta 2021 je bil pasivni član levosredinske Laburistične stranke in nekateri celo trdijo, da ga kot novega premierja podpira njen voditelj Frans Timmermans, zdaj tudi voditelj opozicije, do lani pa eden najvidnejših članov evropske komisije v zadnjih letih, sicer njen podpredsednik, zadolžen za zeleni prehod.
Štiri stranke vladne koalicije so se po več mesecih neuspešnih pogajanj o tem, kdo bo premier, dogovorile, da nihče od njenih voditeljev ne bo vodil vlade. Na koncu so se dogovorile za Schoofa, ki zdaj pravi, da bo brez zadržkov uresničeval cilje koalicije. Predvsem naj bi se še bolj omejila pravica do azila in se povečal nadzor nad priseljevanjem. V vladnem programu je tudi selitev nizozemskega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem. Skratka, nova vlada priznava izraelsko priključitev Vzhodnega Jeruzalema, ki so ga Izraelci skupaj z Zahodnim Jeruzalemom ob protestih številnih držav leta 1981 razglasili za glavno mesto njihove države. Brez Vzhodnega Jeruzalema pa si je težko predstavljati palestinsko državo, torej rešitev dveh držav, ki jo zagovarja večina članic EU, pa tudi ZDA.
Vse več prošenj za azil
Schoof je zdaj tudi izjavil: »Sem brez stranke. Nisem marioneta gospoda Wildersa.« Lani je imel pomembno vlogo pri reformi azilne politike, ki je vodila do padca četrte Ruttejeve vlade, potem ko je dolgoletni desni premier hotel, da lahko na Nizozemsko pride največ 200 otrok azilantov in otrok prosilcev za azil na leto, čemur sta se v tedanji vladni koaliciji uprli levoliberalna in krščanskodemokratska stranka. Sicer v 18-milijonski Nizozemski število prošenj za azil vsako leto močno narašča, leta 2022 je naraslo na 47.000, lani pa na 70.000. Po novembrskih parlamentarnih volitvah je Schoof zmago Wildersove stranke označil za nezaupnico dotedanji sredinski vladi in menil, da ljudje ne morejo biti v zmoti, če so v tako velikem številu glasovali za Wildersa.
Schoof je v letih 1999–2003 vodil urad za priseljevanje in leta 2001 izvedel pomembno reformo, s katero so poenostavili postopek pridobitve azila, a tudi deportacije prosilcev, ki jim azila ne odobrijo. Zatem se je število prosilcev zmanjšalo.
