Zeleni prehod predvideva, da moraš zavreči nekaj starega, da dobiš novo, torej električni avtomobil, električni motor. Tisto, kar manjka, je popolnoma jasno vsakemu biologu in vsakemu lastniku fundacije, ki se ukvarja z okoljem: to je, da moramo problem izpustov toplogrednih plinov reševati na dva načina. Prvi je zmanjševanje ogljičnih emisij, drugi pa povečanje absorpcije Zemlje. Zemlja je namreč ogromen absorbent.
Mi smo v zadnjih stopetdesetih letih posekali 57 odstotkov gozdov na planetu. Velik del nesnage se zliva v morje, morje pa po zelo konservativnih podatkih absorbira 30 odstotkov CO2. A če morje prekriješ s plastiko, potem absorpcije ni več. Po moje je prva stvar, ki bi jo morali uvesti, da prenehamo z embalažo. To je ubijalec morij. Vse plastenke, vsaka plastična vrečka v trgovini, vsak stiropor pod kumarico, vse testenine v vrečkah, vse, kar privlečemo domov. Recikliramo zgolj osem odstotkov plastike, 92 odstotkov je konča na najrazličnejše načine: nekaj se je proda na Kitajsko, ti reciklirajo še en del oziroma prodajo v Indonezijo, kar potem spet konča v morju.
Morje se prekrije z mikroplastiko, fitoplankton ne more absorbirati CO2 iz ozračja in mi se dušimo. Zato pravim, da je tako imenovani zeleni prehod zgolj teorija, ki jo je nemogoče izpeljati, ker s tem nihče nič ne zasluži. A če bi vsa enormna sredstva, namenjena za zeleni prehod, usmerili v povečanje absorpcije planeta, bi se stvari začele spreminjati. x Sobotna priloga Dela
