Leta 1908 je na sotočju Malega Grabna in Ljubljanice na levem bregu nasproti Špice osem zavednih Slovencev kupilo 2887 kvadratnih metrov zemlje. V tedanji Avstroogrski monarhiji so ustanovili prvi slovenski športni klub Ljubljanica in postavili hangar za shranjevanje čolnov, ki je ostal do danes skoraj nespremenjen, zato je vstop vanj že zelo nevarno početje. Prvo javno regato so organizirali leta 1920, po drugi svetovni vojni pa je klub, ki se je tedaj imenoval Savica, postal pobudnik za ustanovitev veslaških klubov v Mariboru, na Bledu in Novem mestu. Ker je bilo treba za uresničitev ideje o prvem državnem prvenstvu v Sloveniji na Bledu podaljšati progi, so ljubljanski veslači leta 1948 in 1949 udarniško sodelovali pri izkopu zemlje v Zaki.

Prvi velik tekmovalni uspeh so dosegli leta 1958, ko je ljubljanski osmerec na državnem prvenstvu na Bledu premagal serijske prvake iz splitskega Mornarja. S tem so bili postavljeni temelji za preboj v jugoslovansko reprezentanco in na olimpijskih igrah leta 1960 v Rimu sta v četvercu s krmarjem veslala Janez Pintar in Igor Radin. Slednji je edini Slovenec, ki je nastopil na poletnih in zimskih olimpijskih igrah v dresu jugoslovanske reprezentance. Poleti 1960 je v Rimu veslal, pozimi 1964 pa v Innsbrucku igral hokej na ledu.

"Leta 1975 so me določili, da grem pomagat v klub, ki je bil zaradi portoroških sklepov na robu propada. Registrirani smo bili kot rekreacijski center za vodne športe. Zbral sem nekaj pogumnih Trnovčanov, saj je bilo treba postaviti ograjo, obnoviti streho in zgraditi pomol. Velik uspeh je bil nakup 1600 kvadratnih metrov zemlje, na katerih smo zgradili tri teniška igrišča. Tenisači so bili kot sponzorji in prijatelji v veliko oporo veslačem, saj so pomagali s športno opremo in darili za ljubljansko regato, njihova podjetja pa s finančnimi sredstvi," se enega izmed najtežjih obdobij kluba VK Ljubljanica spominja Aleš Mižigoj, ki je predsednik že 33 let .

Lepši časi za ljubljanske veslače so se začeli leta 1988, ko je veslaško sekcijo prevzela Mira Fatur, še danes veslaška mama, ki je tudi spretno povezovala prisrčno prireditev ob stoletnici kluba, na kateri so podelili kopico priznanj, obenem pa podpisali dve novi pokroviteljski pogodbi z Energoplanom in Savskimi elektrarnami Ljubljana, ki bodo prispevale za nakup novega čolna.

Čeprav na Ljubljanici sploh nimajo 2000 metrov dolge proge za normalen trening (upajo, da jo bodo v prihodnosti dobili na Savi), so k zbirki 117 kolajn, ki so jih osvojili slovenski veslači, pod vodstvo trenerja Jošta Dolničarja prispevali znaten delež z osmimi odličji (Tine Grden, Romina Štefančič, Klemen Geršak in Matej Rojec). Romina Štefančič, klubska rekorderka s tremi kolajnami (zlata in bronasta na mladinskem svetovnem prvenstvu, bronasta na SP za mlajše članice do 23 let), se je leta 1999 preselila v Kanado in za novo domovino tekmuje v osmercu, v katerem je bila na olimpijskih igrah sedma (Atene) in četrta (Peking).

"Sto let delovanja v športu je velik dogodek. Veslanje je bilo ob gimnastiki med prvimi športi, ki se je začelo razvijati v Sloveniji. Vesel sem, ker je klub zadržal tudi društveno plat življenja v športu in ni vse le v vrhunskih rezultatih," je med čestitkami povedal predsednik Veslaške zveze Slovenije Tomo Levovnik.