Pred dokončnim odločanjem poslancev o spremembi zakona o varstvu okolja ta teden napetost vse bolj narašča. Salonit, kjer deluje največja sosežigalnica pri nas, in njegovi delavci opozarjajo, da bi uvedba strožjih standardov sežigalnic tudi za sosežigalnice vodila v zaprtje cementarne. Zagovorniki spremembe med drugim vztrajajo, da se mora zakonodaja prilagajati potrebam zdravega življenjskega okolja, ne pa profitu in ekonomskim modelom podjetij. Predvsem za zdravstveno stroko je nesprejemljivo, da so cementarnam dopuščene višje dnevne vrednosti nekaterih – enakih – emisij kot sežigalnicam.
»Predlog zakona določa nekaj, kar je za cementarne v industrijskem obsegu tehnično neizvedljivo in pravno vsaj sporno,« pravijo v Salonitu in opozarjajo, da so sosežigalnice izvzete iz zaključkov najboljših razpoložljivih tehnologij (BAT) za sežigalnice.
»Tehnično je vse izvedljivo, zagotovo, to sploh ni vprašanje. Ključno vprašanje je, ali je to ekonomsko upravičeno,« pa je za Dnevnik pojasnil dr. Niko Samec, vodja laboratorija za zgorevanje in okoljsko inženirstvo na strojni fakulteti Univerze v Mariboru ter tudi vodja tehniško-tehnološke podskupine pri medresorski delovni skupini glede možnosti izenačitve mejnih vrednosti sosežiga in sežiga. Kot laično razlaga, bi bile v tem primeru potrebne velike prilagoditve proizvodnega procesa, ki zahtevajo čas, saj cementarna v osnovi ni projektirana za sežiganje odpadkov, temveč proizvodnjo cementa. Vgraditi bi med drugim morali dodatne sisteme čiščenja dimnih plinov, ki spremenijo procesne parametre. »Morali bi vzpostaviti katalitično redukcijo dušikovih oksidov, ki zahteva višjo temperaturo in aditive (amonijak), kar bi najprej pomenilo velik investicijski strošek za dokup in vgradnjo naprav, nato pa tudi višje obratovalne stroške. Zdaj imajo proces optimiran tako z energetskega kot s proizvodnega vidika. Vsakršna odstopanja seveda vodijo v slabšo ekonomsko bilanco.«
Dr. Niko Samec, vodja laboratorija za zgorevanje in okoljsko inženirstvo na strojni fakulteti Univerze v Mariboru, je sicer pripomnil, da po oceni tehniško-tehnološke podskupine ni dovolj podatkov o tem, koliko cementarna dejansko prispeva k strukturi emisijskih in imisijskih vrednosti v Soški dolini.
Prispevek cementarne
najbolj škodi zdravju
Tudi Salonit je med argumenti, s katerimi nasprotuje spremembi zakona, izpostavil, da »je kakovost zraka v okolici cementarne dobra po vseh parametrih«, kar da potrjujejo tudi vzporedne meritve Agencije RS za okolje.
Tega pa ne potrjuje dr. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere in dekan Fakultete za znanosti o okolju Univerze v Novi Gorici, ki je s sodelavci v letih 2020 in 2021 izvedel meritve z delci PM-10 onesnaženega zraka v občini Kanal ob Soči. Toda niso preverili le, koliko h koncentraciji delcev prispevajo posamezni viri (promet, industrija, ogrevanje pozimi), pač pa tudi, koliko prispevajo k tako imenovanemu oksidativnemu potencialu, torej kakšen je vpliv delcev na zdravje, saj niso vsi delci enako strupeni.
»Izračunali smo, da je vrednost oksidativnega potenciala na enoto mase največja za prispevek cementarne,« nam je povedal dr. Močnik. Meritve so pokazale, da izpusti virov sicer ne povzročajo prevelikega števila preseganj mejne vrednosti koncentracij PM-10, so pa vrednosti oksidativnega potenciala med najvišjimi v Evropski uniji. »To kaže na pomemben vpliv onesnaženja zraka na zdravje prebivalcev in prispevek cementarne je pri tem pomemben,« je poudaril dr. Močnik. V primeru povečanja proizvodnje, kar se je načrtovalo, bi se le še povečal.
Večje tveganje za bolezen
Nasprotniki spremembe zakona se sklicujejo tudi na to, da pretekla izpostavljenost azbestu naj ne bi imela zveze s trenutnim urejanjem vprašanja emisij iz sosežigalnic. Dr. Metoda Dodič Fikfak, vodja Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa UKC Ljubljana ter članica zdravstvene podskupine pri medresorski delovni skupini, je opozorila, da je takšno ločevanje možno s pravnega vidika, ne pa z vidika človeka. »Tisti, ki je bil izpostavljen azbestu, ima že predispozicijo hujše bolezni. Če bo istočasno izpostavljen še onesnaževalom iz sosežigalnice, je verjetnost, da bo zbolel za hujšo boleznijo, veliko večja, kot če prej ne bi bil izpostavljen azbestu. Mislim, da je naša dolžnost zaščititi človeka. In če želi slovenska država zaščititi človeka bolj kot druge države, ima to pravico,« je prepričana.
Noveli zakona, ki so jo v parlamentarno proceduro vložile nevladne organizacije, na čelu z društvom Eko Anhovo in dolina Soče s 6000 overjenimi podpisi volilcev, so ob njeni prvi obravnavi v državnem zboru sicer izrekli načelno podporo v vseh poslanskih skupinah, predlog so soglasno podprli tudi na pristojnem odboru. Ob drugi obravnavi pa so si premislili v SDS, kjer so predlagali, da bi člen o določitvi strožjih mejnih vrednosti za naprave za sosežig odpadkov vseboval tudi dikcijo »če to dopušča tehnologija«. Državni zbor amandmaja SDS ni sprejel. Podporo zakonu je že izrazila tudi predsednica države Nataša Pirc Musar. »Naj se zdravje prebivalcev in prebivalk Republike Slovenije končno sistemsko postavi na prvo mesto,« je zapisala.
