Vlada vztraja, da v pogajanjih s sindikati javnega sektorja o prenovi plačnega sistema “nobena stebrna plačna skupina ne bo postavljena pred drugo”. Toda kaj če Fides ne bo popustil pritisku? Politični analitik Bogdan Biščak meni, da se bo vlada v tem primeru soočila s težavo, ki se zdi skoraj nerešljiva.
Golobova vlada in Fides, sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije, nadaljujeta igro merjenja moči v škodo bolnikov. V Fidesu, kjer ne skrivajo ogorčenja ob razkritju nekaterih njihovih domnevno »iz konteksta vzetih« zahtev, so za danes napovedali zaostritev stavke. V vladi medtem vztrajajo, da bodo pogajanja potekala za vse javne uslužbence hkrati in da ne bodo iskali parcialnih rešitev. »Naš cilj je, da pridemo do kompromisne rešitve – ob razumevanju, da javnofinančni okvir ni neomejen,« je poudaril finančni minister Klemen Boštjančič, ki ga je vlada imenovala za glavnega vladnega pogajalca s sindikati.
Kakšne poteze sploh lahko potegne vlada in koliko manevrskega prostora za zaostrovanje ima Fides, smo se pogovarjali s političnimi analitiki in nekdanjima ministroma za javno upravo.
Vladi preostanejo le pogajanja
»Če hoče vlada vztrajati pri svojem stališču, da ne bodo nikogar reševali vnaprej, potem v resnici nima veliko izbire, razen da skuša čim bolj mehčati situacijo s pogajanji in da angažira pritisk na zdravnike tako s strani javnosti kot preostalih sindikatov. Če bo namreč popustila zdravnikom, bo morala takoj še sodnikom, in potem je vprašanje, kdo se bo še spravil nadnjo s stavko,« komentira politični analitik Bogdan Biščak, prepričan, da bi se takšna zaostritev za vlado slabo končala. A hkrati opozarja na zanko, v katero se je vlada z dogovori ujela v času, »ko še niso zagovarjali stališča, da dokler niso rešeni vsi, ni rešeno nič. In to jih zdaj tepe.«
»Skrb vzbujajoče je, da je sploh prišlo do takšne situacije, tako z vidika delovanja vlade, ki je dala neke obljube, za katere je pozneje ugotovila, da jih ne more izpolniti, kot z vidika določenih sindikatov, ki se obnašajo zelo cehovsko. Problem nekaterih slovenskih sindikatov je, da so ozko cehovsko usmerjeni, brez razumevanja za čas in prostor, v katerem delujejo,« razmišlja raziskovalec Marko Hočevar s katedre za teoretsko analitsko politologijo Fakultete za družbe vede.
Po njegovem se v vladi zavedajo, da če popustijo zdravnikom, bodo sledile še dodatne zahteve, kar bi jih pahnilo v začarani krog izsiljevanj in tako rekoč brezizhodni položaj. »Zato gotovo ni pričakovati, da bi vlada preveč popuščala zahtevam zdravnikov, saj bi to oslabilo njen pogajalski položaj v odnosu do drugih sindikatov in bi težko upravičila, da nima dovolj denarja za vse zahteve.« Na drugi strani pa ima, kot opozarja, glede na stanje v zdravstvu zdravniški sindikat objektivno precejšnjo moč.
Kako dolgo bomo pacienti torej talci spora? »Pacienti smo tako in tako talci že kar nekaj časa. In prave rešitve ne bo, če bodo šle zahteve zdravnikov predvsem v smer povišanja plač in ne tudi vseh drugih nujnih sprememb,« ocenjuje Hočevar. Vprašanje zdravniških plač bi bilo po njegovem smiselno reševati v okviru celotne zdravstvene reforme in v odnosu do plač drugih v javnem sektorju. »Vse ostalo kaže na izjemno ozko usmerjenost zdravniškega sindikata.« Toda hkrati je po njegovem treba razumeti tudi, da želja po višjem zaslužku žene zdravnike – in še marsikoga drugega – v zasebno sfero. »Popolnoma zgrešena logika je, da mora zdaj država slediti s plačami denarju, ki bi ga zdravniki lahko zaslužili v zasebnem sektorju, pri čemer je problem slovenskega zdravstva tudi v tem, da je zasebni sektor prisesan na javni denar,« opozarja na parodoksalna razmerja.
V negativni spirali odhodov najboljših
»Javni sektor se nam ruši. Pravzaprav je vseeno, ali bodo plače začeli zviševati v sodstvu ali v zdravstvu. V vsakem primeru to ne bo konec. Normalna država mora zagotavljati kakovostne funkcije in vloge v javnem sektorju, in to tudi več stane, a pri nas je zelo težko razpravljati o davkih,« pa meni politolog in nekdanji predsednik SD Igor Lukšič in hkrati pozarja »na negativno spiralo, ko najboljši odhajajo za boljšim denarjem«.
Glede na neizpolnjene vladne obljube se zdravniki po njegovem lahko upravičeno čutijo izigrane. Vlada bi zato, kot pravi, morala hitro sprejeti nekatere za vlado in proračun najmanj boleče ukrepe ter tako preprečiti širšo eskalacijo problema. »Najprej je treba vojne operacije prekiniti in zdravnike vsaj toliko pomiriti, da bodo začeli ponovno delati, potem pa angažirati tiste, ki zelo dobro vedo, kaj bi bilo treba narediti. V zdravstvu se nam dogaja, da pametni nočejo javno delovati, pač pa se angažirajo govorniki, ki so željni pozornosti javnosti, ne pa rešitev.«
Ali vlada sploh ve, kaj in kako želi spremeniti?
»Obstoječi plačni sistem ni ustrezen. To vemo že dolgo, toda kot zunanji opazovalec se ob vseh zapletih sprašujem, ali vlada sploh ve, kaj hoče in kako naj to doseže, kar pa je ključno. Pred časom so napovedali, da imajo namen izpeljati celovito reformo plačnega sistema. Toda to, kar se je in kar se še dogaja, ne kaže na načrten, celovit in sistematičen pristop,« pa ocenjuje Senko Pličanič z ljubljanske pravne fakultete, ki je bil v času druge Janševe vlade kot minister pristojen tudi za javno upravo. Po njegovih besedah bodo vladne možnosti za uspeh zagotovo večje, če bo dialog vodila z vsemi interesnimi skupinami, ki se jih spremembe tičejo, predvsem pa, če bo »ta množica skupin, ki jih predstavljajo različni sindikati, videla, da vlada pozna sistem v detajle in da ve, kaj in kako želi spremeniti«.
Tudi minister za javno upravo v zadnji Janševi vladi Boštjan Koritnik se strinja, da je problem realen, tako v sodstvu in zdravstvu kot tudi širše, in ni nastal v mandatu te ali prejšnje vlade, temveč ima dolgo brado, vključno z neuresničeno ustavno odločbo glede plačnega položaja sodnikov. Soditi, ali so fronte zdaj odprte po krivdi vlade ali zato, ker je interesna skupina začutila, da bi lahko želeno dosegla oziroma ker so se težave v takšni meri akumulirale, da je res šlo čez rob, pa je po njegovem nehvaležno soditi. »Sploh če si mnenja ne moreš ustvariti na podlagi pogovorov s posameznimi akterji, temveč zgolj na podlagi medijskega poročanja in informacij, ki jih te skupine ciljano sporočajo javnosti; navsezadnje, ne pozabimo, imajo svoje članstvo in morajo skrbeti zanj.« Odločitev, da vodi glavna pogajanja minister za finance, je po Koritnikovem mnenju dobra, saj so ključne na koncu tudi javnofinančne zmožnosti, prav tako odločitev, da minister za javno upravo Props vodi pogajanja za zdravstvo in socialno varstvo. »Menim, da sta oba kompetentna in da se zavedata resnosti položaja, ne bosta pa nikakor imela lahkega dela. Rešitve tako kompleksne materije se gotovo ne morejo doseči v enem ali nekaj mesecih, do konca leta pa bi se verjetno dalo. V tem času pa je ključno tudi, da lahko uporabniki predvsem zdravstvenih in sodnih storitev te uporabljamo, zato upam, da si bodo dali vsi deležniki razumen čas za pogajanja in dogovor, brez stavkovnih aktivnosti v tem času.«
