Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti, je v mnenju, objavljenem 12. junija, na občinska združenja in pristojne državne organe naslovil štiri ključna priporočila za ustavno nesporno pogrebno prakso. Vprašanje dostopa do različnih vrst pokopov je, kot je zapisal, obravnaval s poudarkom na zagotavljanju enake obravnave oseb pri uresničevanju njihovih zadnjih želja. Te so namreč lahko povezane s pokojnikovimi osebnimi okoliščinami, kot je vera ali svetovnonazorsko prepričanje, zaradi vere (enako tudi zaradi zavračanja verovanja ali izrekanja o verovanju) pa v skladu z ustavo, zakoni in mednarodnim pravom nihče ne sme biti diskriminiran.
Premalo jasne zakonske določbe
Zagovornik je tako občinam priporočil, naj preverijo, ali so na njihovih pokopališčih v skladu z zakonom o pogrebni in pokopališki dejavnosti omogočene vse tri vrste pokopov: klasični, žarni in raztros pepela. Pokopališko infrastrukturo bi morale po njegovem mnenju načrtovati in razvijati tako, da »v največji meri upoštevajo raznolikost zadnjih želja oseb«, in pri tem prednostno obravnavati želje, ki izhajajo iz verskih ali svetovnonazorskih prepričanj.
Ključno vprašanje je seveda, kako naj občine ravnajo, če posamezna vrsta pokopa na določenem pokopališču ni zagotovljena. Ko so razlog za to finančne ali prostorske omejitve, zagovornik občinam priporoča, naj ljudem omogočijo, da »njihove želje glede vrste pokopa ne bodo neupravičeno onemogočene ali otežene«. O tem pa bi morale, dodaja zagovornik, »jasno in vnaprej« obvestiti prebivalce ter »jih usmeriti na najbližjo ustrezno možnost za tak pokop v občini ali zunaj nje«.
Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti sicer občinam nalaga, da v svojih prostorskih aktih določijo »zadostne površine za pokop umrlih za obdobje najmanj 30 let« in zagotovijo sredstva za ureditev pokopališke infrastrukture v skladu s prostorskimi akti. Težava je v tem, da zakon ne določa, kolikšne naj bodo »zadostne površine«, poleg tega ne predpisuje, da morajo biti vse tri vrste pokopov omogočene na vsakem pokopališču. Zlasti glede na zadnje priporočilo se je zato bati, da bodo nekatere občine zakonska določila še naprej brale po svoje, se izmikale dolgoročni ureditvi infrastrukture za vse tri vrste pokopov in občanom onemogočale, da svoje drage na želeni način pokopljejo v domači občini.
Za reveže predpisana obvezna upepelitev
Raziskava, ki jo je pred časom opravil dr. Drago Čepar, je pokazala, da je na 50 pokopališčih – od okoli 1250 – mogoče pokojnika pokopati v krsti le v obstoječi grob, ki mu je potekla mirovalna doba (to je čas, ki mora poteči po pokopu zadnjega pokojnika). Na treh pokopališčih pa klasični pokop (leta 2023) v skladu z občinskim odlokom ni bil dovoljen niti v primeru, da je naročnik pogreba tak grob že imel.
Občine in izvajalci pogrebnih storitev tovrstne omejitve pojasnjujejo s pomanjkanjem prostora in tehničnimi težavami pri kopanju grobov. Svojci sicer lahko organizirajo pogreb po svojih željah tudi v drugi občini, a za mnoge je to nesprejemljiva praksa, saj, kot rečeno, onemogoča upoštevanje želja svojcev oziroma pokojnikove želje po kraju zadnjega počitka. Skrajno problematična je tudi praksa, predpisana v številnih občinskih odlokih, da se pokojnike, ki jih občina pokoplje na svoje stroške, med njimi tudi preminule migrante muslimanske vere, obvezno upepeli. Kremiranje namreč po islamskem učenju ni dovoljeno. Na gospodarskem ministrstvu so sicer v odgovoru verskim skupnostim zapisali, da bodo določbe zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti preučili in dopolnili.
