Zdenko Roter: S slovenskimi kolaboracionisti so obračunali Slovenci sami

Kot mlad partizan, kot agent obveščevalne službe, zadolžen za slovensko Cerkev, kot urednik Teorije in prakse, kot profesor na FDV, kot prijatelj Staneta Kavčiča, kot svetovalec pri volilnih kampanjah predsednika Milana Kučana in nekaj malega celo pri volilnih kampanjah ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

Prva, kar obsežna knjiga je manj analitična, bolj opisna, saj poskuša zajeti zgodbo od mojega 16. do 88. leta. V njej je veliko konkretnih podatkov o osebnem življenju. Zajema obdobje druge svetovne vojne, ves povojni čas in velik del dogodkov iz časov samostojne Slovenije. V drugi, krajši knjigi pa je bil moj pristop bolj analitičen, gre za nekakšno nadgradnjo prve. Gre za premišljanja, temelječa na mnogih empiričnih podatkih, ki se nanašajo na vojna dogajanja, na dogajanja po letu 1945 ali na tista v novi državi. V zadnjem delu druge knjige vstopim v prostor z osnovnim vprašanjem – kakšna je prihodnost te Slovenije, v kateri živimo in je polna divjega neoliberalizma, ki po mojem prepričanju ne vodi nikamor. Pa naj gre za duhovno, kulturno ali gospodarsko rast, srečo ali življenje ljudi. To nenehno pehanje za denarjem in sesuvanje utrjenih struktur, ki so nudile temeljno socialno varnost, ne pelje nikamor. V tem delu vstopam v analizo osnovnih pojavov te vrste in potem povem tudi svoje mnenje o tem, kakšna smer razvoja slovenske družbe bi bila smotrna za srečo in večjo varnost, pa tudi za večjo socialno enakost.

V tej drugi knjigi povem, da sem tudi ta oseba jaz. Poskušam razložiti, kako razumem to, da je v vsakem človeku njegov drugi jaz, lahko rečemo tudi vest, struktura, ki človeka opozarja, spominja, opominja, zavira ali spodbuja. Ta model sem izbral zato, ker sem bil prepričan, da lahko s tem povem več in bolj odprto ter imam manj zadržkov do tistega, kar človek skoraj vedno ohranja izključno zase.

Izbral sem po svojem notranjem kriteriju in glede na osebni pomen, ki ga ima vsak od teh treh avtorjev, tudi glede na izreke, ki so jih zapisovali v svojih prispevkih. V njih je največ resnobe. Pri enem od njih sem tudi zapisal, da me je zelo razočaral…

Ja, verjetno zato, ker sem jo štel za pronicljivo in zelo tankovestno osebnost. V nekih točkah se potem vendar spusti v taka zavračanja, ki jih nisem pričakoval. Bolj sem jih doživel kot razočaranje nad sicer pričakovano analitično sposobnostjo. Pri Kurinčiču pa me je glede na njegovo izobrazbo presenetilo zlasti tisto, kar je govoril o Primorski, o pesmi Vstala Primorska. Govori o svojem razočaranju nad tem, da se tej pesmi pripisuje tak pomen, o tem, da ga takrat, ko jo pojejo, kar strese od prepričanja, da je v tej pesmi poudarjeno nasilje, neki apel, da se je treba ne samo z besedami, ampak tudi drugače spopasti z drugače mislečimi. Tukaj izreče tudi svoje mnenje o odhodu Italijanov s primorskega dela današnje Slovenije.

S tem sem mislil samo na to, da so sem prišli nepovabljeni, kot nasilni osvajalci, in zlasti v enem delu so nemški vojaki počeli stvari, ki so za današnje pojme nepojmljive.

O povojnih pobojih sem pisal že v prvi knjigi, pa nihče ni trznil, se spotaknil obnje, nihče tudi ni vzklikal, da naj živi tisti, ki je to spisal. Moja osebna opazovanja pa so kazala, da se to sovraštvo, prepričanje, da bo treba tudi fizično obračunati s tistimi, ki so ali naj bi storili neko nasilje, prenaša iz generacije v generacijo. Kopica anonimnih pisem, ki sem jih prejel v prejšnjih desetletjih in o katerih sem tudi pisal v prvi knjigi, je vsebovala direktne grožnje tudi mojim vnukom. Vse to je prebujalo v meni vprašanja, kako to, da nekateri še vedno gojijo to sovraštvo, zakaj toliko časa, in to v precej velikem obsegu, zlasti v nekaterih delih Slovenije.

Prišel sem do sklepa, da je eden od razlogov tudi ta, da se ni nikoli povsem jasno povedalo, da se je maja 1945 na Slovenskem res zbrala ogromna vojska. Vsi nemški korpusi iz Grčije in tega dela Balkana, ustaši, četniki, vsi so se zgrnili na slovenskem prostoru na begu proti zahodu, za njimi so pritiskale srbske, bosanske in vojvodinske brigade, ki so hitele proti Trstu, in v nekem trenutku je bil slovenski prostor na eni strani poln nekdanjih kolaboracionistov, na drugi strani pa partizanov iz drugih republik. Slovenske enote so bile takrat v glavnem na Koroškem in Primorskem. Prišlo je do obračunavanj, zlasti na Štajerskem in Gorenjskem, tudi zato, ker na primer ustaška skupina blizu Zidanega Mosta 10. maja 1945 ni hotela odložiti orožja in je prišlo do grozovitega spopada…

Seveda. Partizanska vojaška premoč je takrat pomenila tudi to, da so bili na nasprotni strani pobiti vsi do zadnjega. Vse to drži. V našem prostoru se je nekako vzdrževalo stališče, da so vse skupinske poboje takoj po vojni opravljale brigade iz drugih republik. Kar pa ni res. Resnica je, da so z vrnjenimi domobranci kot kolaboranti obračunali Slovenci sami. O tem, da je tako, in o tem, da je to uredila posebna skupina, sem zdaj odkrito pisal. Ta del tudi za takratne kriterije neprimernega ravnanja, obnašanja in odločanja o življenju in smrti sem želel jasno predstaviti.

Popolnoma se strinjam. Poudarjam, da se poboje te vrste verjetno upravičeno pripisuje tako imenovanim vojaškim enotam iz drugih republik, a s slovenskimi kolaboracionisti, ki so jih Angleži vrnili s Koroške, so obračunali Slovenci sami. Ne gre pozabiti, da so bila nasilna obračunavanja, maščevanja vseh vrst neposredno po koncu vojne množičen pojav v Franciji, na Norveškem, na Poljskem, v Italiji in drugod po Evropi. Kolaboracija je bila in ostaja v vseh evropskih državah moralno in politično zavrženo dejanje.

V slovenskem prostoru je bilo, številke se natančno ne spomnim, več kot 100.000 nemških ujetnikov. In če bi prišlo do vojne, najbrž ne bi stopili na slovensko stran. Močno je mogoče verjeti, da tudi vrnjeni domobranci ne bi stopili na partizansko stran. Dejstvo pa je, da smo si vsi, ki smo bili v vojni, na tej ali oni strani, predvsem želeli domov…

Še en mesec manj. Okoliščine, v katerih je živela moja generacija v Ljubljani, so bile drugačne, kot so okoliščine 16-letnikov danes. Vtis imam, da smo bili bolj zreli, bolj avtonomni. Iz dveh razlogov: vsaj večina od nas ni živela v socialno blestečih razmerah. Mama je na primer imela shrambo, v kateri je bil kruh, in ta je bila vedno zaklenjena. Bili smo trije fantje in kruh smo dobili enkrat na dan. Te okoliščine domačega in zunanjega življenja so nas navajale na samostojnost, avtonomnost in iskanje priložnosti za še kaj več od tega, kar nam je bilo dano za preživetje. Še pomembnejše pa je bilo ozračje, duhovno, kulturno in politično, vsaj v večjem delu urbanega okolja – nezadovoljstvo s socialnimi razmerami. V tem ozračju je bilo dostikrat izgovorjeno, da mora priti do socialnih sprememb, da to ne more dolgo trajati. To razpoloženje je bilo najbolj preprosto, a hkrati sunkovito izraženo v generaciji dijakov in med maloštevilnimi študenti, ki so bili v Ljubljani.

Moj oče je, ker je delal na železnici v Trstu, znal italijansko in me je trikrat izvlekel iz zapora. Italijani so potem začeli s hujšimi reakcijami in so v internacijo, tudi na Rab, odvažali ne samo starejše, ampak tudi mlade, šestnajstletnike. Oče me je za starim stadionom, kjer smo stanovali, zvlekel s kamiona, ko so me Italijani že poskušali odpeljati. Oficirja je prepričal, da sem zgolj otrok, in tako sem odšel domov. Dva tedna kasneje sem se pridružil partizanom. Če strnem – drugačno socialno in politično okolje, napetost, povezana tudi z začetkom druge svetovne vojne, s spominom na 1. september 1939, ko so Nemci vdrli na Poljsko, in s spominom na leto prej, ko so Nemci zasedli Sudete ter so mulci demonstrirali v Ljubljani…

Manj. Vsaj v moji generaciji ne. Spomnim se le, da je bil v našem bloku nekdo, ki naj bi bil v španski vojski. Moj profesor francoščine na bežigrajski gimnaziji je bil Edvard Kocbek, ki mu je enkrat »ušlo«, da se v Španiji dogajajo hude stvari ter da je na pohodu fašizem. Deloma smo razumeli in smo se pozanimali, za kaj gre, kaj je fašizem – da je to znamenje, ki poglablja vtise, da se bliže nova svetovna vojna.

Nemški gestapo in italijanski fašisti, torej vojaško-politične policije.

Velik del partizanstva sem preživel nad Litijo, kjer domobrancev skorajda ni bilo. Proti koncu je bilo nekaj ne preveč aktivnih skupin. Neposrednega izkustva v spopadu z njimi nisem imel. Sem pa enkrat s hriba videl spopad brigade z domobranskim bataljonom. Ko sva s kolegom šla dol, sem videl pri enem od ubitih partizanov prerezan vrat, zraven je bil listek, na katerem je pisalo: »V imenu Kristusovih ran naj umre partizan,« in to se mi je usidralo globoko v spomin. V spominu mi je ostala tudi pripoved, da so domobranci, ko so 1944 prvič z Nemci vdrli v Belo krajino, ujeli znanega partizana Maroka, nekdanjega španskega borca, ga zverinsko ubili in mu na čelu izrezali zvezdo. To so bile stvari, ki so me pretresle.

Po ženini smrti sem se odločil, da bom napisal knjigo. Usedel sem se in jo napisal v letu dni. Pridelal sem si tudi poškodbo hrbtenice, ker se nisem nič gibal. Tiščalo me je, v glavi sem si najprej naredil strukturo od 60. leta in to napisal. Življenje je v podrobnostih. Zdelo se mi je, da je bilo treba po človeško opisati vse, kar se je dogajalo po vojni, ne zgolj »Hej, brigade!«, umiral je s Titovo besedo na ustih in podobne zgodbe… Take reči name niso naredile posebnega vtisa. V resnici je bilo to življenje polno vsega, in lepega in slabega. Nikogar nisem videl, vsaj v Sloveniji ne, da bi umiral s kakšnim imenom na ustih.

Vpoklicali so me. Pojma nisem imel o tem. Položaj med vojno, vsaj debelo leto nad Litijo, kjer so gestapovci neprestano stikali za nami, me je precej dobro poučil, da je treba biti v teh zadevah – govorim o varnosti – zelo natančen. Ozna je bila defenzivna in ofenzivna služba. Ravno danes sem razmišljal: vrsto let sem na fakulteti delal pri raziskavah javnega mnenja. Politično vodstvo nekdanje države in tudi republiške elite so od varnostne službe zahtevali tudi informacije o razpoloženju ljudi. Del te službe je zbiral informacije o razpoloženju ljudi, torej izvajal neke vrste anketiranje, drugi del pa je te informacije analiziral. Potem so se sestavljali prosti spisi, ki so romali k politikom. Še do zadnjih let nekdanje države so ti spisi romali tja. Imel sem priložnost v teh poročilih brati o sebi na naši fakulteti in na to sem se v prvi knjigi tudi skliceval, ker so se poročila ohranila.

Težko delam takšne primerjave, a v vseh službah te vrste se pojavljajo zlorabe in nasilje, mimo zakona, vedno v povezavi s kakšno politično skupino. Razlika je na primer v tem, da je v državah z večstrankarskim sistemom avtonomija teh služb zanesljivo večja. So pa zato tudi večje možnosti za zlorabe znotraj njih samih, kar se dogaja na primer v Cii. Hkrati je tudi nadzor nad temi tajnimi službami, vsaj za zdaj, učinkovitejši v državah z večstrankarskimi sistemi, v primerjavi z državami z enostrankarskim sistemom. S tem da je treba upoštevati tudi dejstvo, da tako kot več strank v neki državi pomeni, da država ni monolit, tudi tako imenovana komunistična stranka ni bila monolit – zgradba od vrha do tal enako oblečenih, enako mislečih, enako korakajočih. Ljudje so bili zelo različni.

Bolj kot je v naši državi naraščala napetost med posameznimi republikami, etničnimi skupinami, bolj so prihajale do izraza razlike tudi v politiki. Tako je tudi možno razložiti to, da je Tomaž Ertl kot zadnji slovenski notranji minister, ki je imel pod seboj tudi varnostno službo, v najbolj odločilnih političnih trenutkih osamosvajanja podprl slovenski vrh, ne pa beograjske politične elite. Opravil je sijajno delo s tistim načrtovanim srbskim mitingom. Ne delajmo si utvar, da Slobodan Milošević ne bi bil pripravljen pripeljati v Ljubljano nekaj deset tisoč ljudi, če bi imel možnost. A je ni imel, ker je bila blokada skoraj stoodstotna.

S tem sem se začel ukvarjati konec leta 1947 in v tej službi sem ostal do leta 1960. Potem sem bil na študiju v Franciji.

Iz partizanov sem prišel kot oficir, z najnižjim činom zastavnik, čeprav sem vedel, da je to čudno. Oče me je vprašal, kaj sem tam počel, saj se je sosed, ki je šel v vojsko leto dni za mano, vrnil kot major. A imel sem dolg jezik, konec koncev pa tudi malo sreče, da jih zaradi jezika nisem dobil po glavi… Po vojni sem napredoval, zadnji čin je bil kapetan.

Res sva se srečevala, kar je on zagotovo doživljal kot nadlego. In je to kvalificiral kot zasliševanje. Vendar je zasliševanje nekaj drugega. Običajno sem moral opraviti kakšno posebno nalogo. Na primer leta 1952, ko je bila v Zagrebu jugoslovanska škofovska konferenca. To je bilo leto, ko so bili odnosi med Jugoslavijo in Vatikanom najbolj napeti. In to v trenutku, ko se je v ameriškem kongresu odločalo o nadaljnji pomoči Titu zaradi spora s Stalinom, šlo je tako rekoč za preživetje države. V Zagreb so odšli tudi slovenski škofje – mariborski, dr. Maksimiljan Držečnik, apostolski administrator iz Nove Gorice, dr. Mihael Toroš in ljubljanski škof Anton Vovk. Z dvema sem govoril, s Torošem in z Vovkom, in to na željo ter po naročilu Borisa Kraigherja.

Govoril sem o tem, da naj se, če je le mogoče, izognejo skupni resoluciji škofovske konference, ki bi izrekla kakršnokoli obsodbo komunističnega sistema ali pa obliko obtožbe, da se v tej državi dogaja kaj hudega na škodo Cerkve. Slovenski škofje so se spretno izognili in s tem tudi preprečili tako javno izjavo. Še več – ko je hrvaški nadškof Alojzije Stepinac na seji predlagal, naj konferenca ostro obsodi vsa duhovniška društva propartizanskih duhovnikov, ki so želeli neko sožitje, so trije slovenski predstavniki zahtevali, da se slovensko Cirilmetodijsko društvo izvzame iz te obsodbe oziroma, kakor so to imenovali latinsko, »non licet« – prepovedano je, ali pa »non expedit« – ni primerno. Z zavezo, ki so jo dali na konferenci, da bodo sami neposredno z Vatikanom urejali status tega društva.

Tega ne gre pripisati službi kot taki, ampak skupini ljudi, ki so jo sestavljali šefi v Novem mestu, eden v Ljubljani in nekaj politikov. Ti so ocenili, da je treba preprečiti škofovo blagoslovitev orgel v Stopičah pri Novem mestu, ker je bila tam med vojno domobranska postojanka. Iz Ljubljane smo poskušali preprečiti, da bi se sploh zgodile demonstracije, je pa, vsaj zame, ostalo uganka, kako je prišlo do tistih vžigalic in do politja z bencinom.

Škof Vovk je leta 1945 za duhovnike pripravil okrožnico, ki ni bila nikoli objavljena, bila pa je prebrana v manjši skupini. V okrožnici je eksplicitno obsodil zlorabo vere v politične namene in vlogo slovenskega domobranstva. Škof je že takrat doživel pritiske, naj tega ne stori. Pritiski se dogajajo vsem škofom. Škofija je institucija, tudi svetovalci so zraven, gre za različne ljudi, za različna stališča…

Glede tega nič ne morem reči, čeprav imam vtis, da domneva drži. Mislim, da je bil tudi Rožman izpostavljen vplivom nekega okolja. Njegov tajnik je bil dolgo dr. Metod Mikuž, kasneje profesor na Filozofski fakulteti, ki je leta 1944 dosegel, da je belokranjski dekan leta 1944 s škofovim dovoljenjem opravil birmo na osvobojenem partizanskem ozemlju. Iz tega bi sklepal, da je bil tudi Rožman zelo protislovna osebnost. Tudi po pripovedih Mikuža je nihal v svojem razpoloženju in odločanju, glede na to, kdo je bil pri njem in kakšne pogovore je imel…

Celo za generalnega sekretarja slovenske partije Toneta Tomšiča je interveniral, ker se je Tomšičeva mama oglasila pri njem. Tako kot je Stepinac interveniral tudi za Jude, kar je splošno znano.

S tem, ko je bežal. Prijatelj, ki je bil škofu Rožmanu blizu v ZDA, mi je o njem veliko pripovedoval. O Rožmanu, kakršen je bil tam. Opisoval ga je kot mehko osebnost. Opisoval je pogovore z njim, v katerih naj bi Rožman izrecno obžaloval, da se je pustil speljati tako daleč, da je šel 20. aprila 1944 na bežigrajski stadion na domobransko prisego nacistični Nemčiji Adolfa Hitlerja.

Ne po ukazu. Poklical me je in mi rekel, da je konec moje zgodbe, ker da sem preveč pameten. In da se je odločil, da moram iti na inštitut na sociologijo, kjer bom najprej namestnik direktorja in bom zamenjal dr. Marka Peršiča, hitro pa da moram zamenjati še Borisa Ziherla, ki naj bi bil preveč proruski. Rekel sem mu, da ne grem nikamor. Želel je, da vrnem partijsko izkaznico, pa je nisem hotel, saj sem jo plačal. Rekel sem, da me lahko izključijo, če želijo. Naslednji dan me je klical Stane Kavčič, takrat predsednik ideološke komisije, ki je slišal, da sva imela »prijeten« razgovor. Pojdi v akademske sfere, mi je rekel. Se boš že zmenil, samo reci, da greš, pa bomo vse uredili. Postal sem predavatelj na takratni visoki šoli za politične vede (VŠPV), predhodnici fakultete za družbene vede (FDV).

Trikrat smo skupaj silvestrovali. V baru Slon, kjer je bil krasen mir. S Kavčičem sva imela prvi razgovor že takrat, ko sem bil še v SDV. Ob trboveljskem štrajku januarja leta 1958. Huda reč. Ves rudnik je bil v jami. Prišel je Miha Marinko, šef stranke, žene rudarjev so ga nakepale z gnilimi jajci. Eden mojih prijateljev je bil poslan, da ugotovi potek dogodkov in morebitno ozadje štrajka. Potem pa je nekdo Stanetu rekel, naj govori z menoj – tako lahko doseže, da takšno poročilo ne bo romalo v Beograd. Vedelo se je, da ni naključje, da so bili voditelji štrajka partijski, strankarski funkcionarji. Cene premoga je določal Beograd, te so dajale plače, pa tudi ostanek denarja, ki da naj bo v Sloveniji. Cen Beograd ni želel spremeniti. Pred tem sta Kraigher in Kavčič, eden je bil predsednik vlade, drugi podpredsednik, večkrat intervenirala v Beogradu. Potem pa se je zgodil štrajk. Vnaprej je bilo jasno, da politična elita v Sloveniji ni nedolžna. Na to željo sem se odzval in »pod roko« uredil, da je bilo poročilo v redu.

Formalno nisem bil v ekipi, dejansko pa smo mu pomagali sestaviti vlado. S fakultete smo mu dali šefa kabineta, povedali smo mu vse, kar smo vedeli o ljudeh, ki jih je nameraval vključiti v svojo vlado. Storil je to, verjel je. Ni imel nobene izobrazbe, a je bil izjemno bister. In zelo lepo je igral harmoniko. Po novoletnem praznovanju smo šli vedno k njemu domov, kjer je zaigral Sveto noč. Pred seboj je imel vizijo. Nagovoril me je celo v to, da sem kandidiral na volitvah in postal neprofesionalen poslanec. Tako sem tudi padel v tisto zgodbo o 25 poslancih in bil ob Ceneta Matičiču ter Tonetu Remcu eden od treh, ki niso preklicali podpisa z zahteve o pluralizaciji kandidatov – da naj torej za funkcije v Beogradu kandidira več kandidatov, ne samo eden.

Zaradi svojega koncepta o tem, kakšna naj bo slovenska in jugoslovanska družba. Družba, ki naj ima pluralizem lastninskih oblik, družba, ki naj bo tudi politično pluralna, družba, v kateri mora dobiti večjo vlogo zasebna lastnina, družba, ki ne sme biti omejevana, denimo s tem, da imajo lahko obrtniki zgolj tri zaposlene – več pa bi bilo že kapitalizem. Predlagal je na primer tudi prodajo državnega oziroma družbenega stanovanjskega fonda po neki primerni ceni ljudem, ki bi želeli s krediti kupiti svoja stanovanja, predlagal pa je še, in to je ključno, naj se v podjetjih uvede delničarstvo. In še bi lahko našteval. Vse to je bilo za politične voditelje krivoverstvo, protisocializem.

Takrat sem moral dati odpoved na uredništvu revije Teorija in praksa. Na fakulteti sem dobil rok, do kdaj moram doktorirati. Prosil sem za študijski dopust, odobrili so mi ga pol leta. Zabil sem se v Belo krajino, prosil sem za še pol leta in ga dobil, končal sem doktorat.

Seveda je bil tudi stigmatiziran. Neformalno označevan kot simpatizer Staneta Kavčiča. Po mojem vedenju je bil umaknjen iz CK, šel je na SZDL. Kar je tudi sam doživel kot degradacijo.

Poznala sva se od prej, iz Kavčičevih časov. Ko se je vrnil iz Beograda, sva se srečala na ulici, in rekel mi je, da je dobro, da hodim po levi strani. Da on pravkar prihaja iz Beograda in da bo desnica nastradala. Tako sva na humoren način ponovno vzpostavila komunikacijo. Potem je kot predsednik CK poskusil tudi mene rehabilitirati, na začudenje vseh drugih me je povabil na posvetovanje o veri. Kjer sem prostodušno razlagal o tem, kako bi se morali odcepiti od boljševiškega razumevanja religije in njene vloge, pa tudi od cerkvenih institucij. Kučan je po zaključni besedi moje ključne misli povzel in prevzel. Potem se je zgodilo nekaj meni še danes nerazumljivega: zapisnik je prišel v roke uredniku Družine, verskega lista. Te reči so objavili s komentarjem in nastala je velika štala. Kučan se je malo potegnil nazaj, a je ostal pri svojih stališčih o tem, da je treba stranko reformirati. To je bilo leta 1986. Potem je stranko prenovil in prišel v konflikt s staro generacijo. Znano je Popitovo pismo CK, da bodo Kučana odnesli, ker ne vodi prave linije. Kučan je to pismo razmnožil in ga dal vsem članom komiteja in ti so ga podprli. Tako je utrdil svoj položaj v stranki in povečal osebne možnosti, da intervenira v razmerju med Ljubljano in Beogradom v korist procesu nacionalne emancipacije.

V trenutkih, ko se je odločalo o tem, kakšen naj bo prehod iz prejšnje države in sistema, mehek ali trd, sem poskušal pomagati pri tem, da bi bil čim mehkejši. Zlasti mi je bilo veliko do tega, da bi se ohranile tiste prvine prejšnje države, ki jim pravimo socialne pravice, da bi prišlo do normalne politične pluralizacije. Glede na stanje stvari bi bilo za našo državo ugodno, da bi bil Kučan ponovno izvoljen. Ko je prišlo do drugega kroga, se mi je zazdelo, da kampanjo napačno vodijo in da ne bo prišlo do ponovne zmage. Prijelo me je in sem ga poklical – čeprav sem bil v penziji. Dal mi je memorandum srbske akademije, pa tudi osnutek odgovora Spomenki Hribar, ki ga je napadla zaradi nekih govorov, iz katerih je izvlekla nekaj citatov. Odgovor je bil zanič, na kratko sem napisal osnutek, v katerem je pisalo, da ona uporablja isto metodo, s katero so poskušali zrušiti njenega soproga Tineta v času partijskih preiskav na FDV. Iz njegovih spisov so iztrgali nekaj citatov in mu prilepili vse mogoče vzdevke. Klicala me je in rekla, da imam zagotovo prste vmes. Šel sem stavit, da bomo zmagali, za steklenico šampanjca.

Žal mi ni, zdi pa se mi škoda, da se ni izpolnilo moje pričakovanje, da bo postal politik. Ni postal politik v polnem pomenu te besede.

Kot enega posebnega gospodarstvenika, ki ima veliko izkušenj in ki je v Ljubljani naredil zelo, zelo veliko. Res je porabil tudi veliko denarja, a se vsaj vidi, da je nekaj narejeno. Drugje denar izginja in se nič ne vidi, da bi kaj nastalo. Ocenjujem, da je njegovo županovanje nekaj pozitivnega. Kot politik pa v mojih očeh žal ni naredil izpita. Tak je pač po značaju, kar sem podcenil. Vedel sem, da je svojeglav… Je pač tak, kakršen je, a priložnostno se normalno pogovarjava.