Po lanskem preklicu referenduma o gradnji drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško (JEK 2) – ki se je zgodil po razkritju zakulisnih političnih dogovarjanj in poskusih izigravanja zakonodaje – je potihnila javna razprava o tem kontroverznem energetskem projektu. Učinek referendumskega brodoloma bi moral biti nasproten, je prepričan Izidor Ostan Ožbolt iz nevladne organizacije Mladi za podnebno pravičnost (MZPP). Strezniti bi moral politične odločevalce in opolnomočiti javno strokovno razpravo o tej tektonski energetski naložbi.
To se seveda ni zgodilo. Ostan Ožbolt je sklenil presekati tišino. S kolegom Primožem Ribaričem, fizikom in meteorologom, ki sodeluje z Elektroinštitutom Milana Vidmarja, se je lotil mamutske naloge. »Največji projekt v zgodovini Slovenije potrebuje najmanj eno podrobno ekonomsko analizo, ki je neodvisna tako od investitorjevih želja kot tudi od preferenc nasprotnikov gradnje jedrske elektrarne. Midva nisva iz teh dveh taborov,« poudarjata avtorja več kot 250 strani dolge študije, ki sta jo spisala v prostem času in brezplačno.
V njej sta med drugim izračunala ekonomsko utemeljenost projekta. Več kot 10.000 simulacij je pokazalo na zgolj 33,2-odstotno verjetnost, da se bo projekt vlagatelju izplačal. V dveh od treh hipotetičnih primerov bi bila naložba v JEK 2 izgubarska. Projekcije Gen energije so bistveno bolj optimistične in napovedujejo več 65-odstotno verjetnost pozitivnega ekonomskega razpleta.
Strošek gradnje nuklearke: 11 milijard evrov
Bistveno manjše je razhajanje pri najbolj verjetnem strošku investicije. Model Ostana Ožbolta in Ribariča je izračunal, da bi gradnja 1250-megavatnega bloka JEK 2 najverjetneje stala okoli 11 milijard evrov. To je manj od ocenjene investicijske vrednosti brez stroškov financiranja, ki jo je lani predstavila Gen energija in je znašala 11,6 milijarde evrov.
Gen energija je tedaj napovedala, da bo lastna cena megavatne ure električne energije iz JEK 2 znašala 50,1 evra, prodajna cena naj bi bila 70,2 evra. Projekcije Ostana Ožbolta in Ribariča so manj optimistične. Lastna cena elektrike iz JEK 2, ki dopušča pokritje vseh stroškov, bo najverjetneje znašala 81,4 evra na megavatno uro električne energije, to je več kot 30 evrov nad ceno Gen energije. »Pod lastno ceno proizvodnja ni mogoča in bi vodila v insolventnost,« pojasni Ostan Ožbolt. Najbolj verjetna prodajna cena, ki vključuje tudi pričakovan donos naložbe, pa je 107 evrov na megavatno uro. Spomnimo: Gen energija je napovedala skoraj 37 evrov nižjo ceno.
Zasebnik ne bi dosegel pričakovanega donosa
Pri vrednotenju napovedi lastne in proizvodne cene je ključna primerjava s pričakovano povprečno borzno ceno. Model članov organizacije Mladi za podnebno pravičnost je napovedal borzno ceno 85,6 evra. »Lastna cena je torej nižja, in sicer za dobre štiri evre po megavatni uri. To je pozitivno, saj pokrije stroške in zagotavlja minimalni donos za investitorja,« razloži prvi avtor študije, ki je sicer zaposlen kot razvijalec poslovnih modelov na Gen-I. Manj vzpodbudna je ugotovitev, da je prodajna cena bistveno višja od borzne cene. Kaj to pomeni?
»Če bi bil JEK 2 večinsko zasebni projekt, se elektrarne ne bi gradilo,« odgovori sogovornik. »Zasebni investitorji ne bi dosegli zahtevanega donosa in ne bi šli v takšen projekt.« Vendar večinski vlagatelj skoraj zagotovo ne bo zasebnik. »Država se lahko v takšnih okoliščinah odpove finančnemu donosu in izpelje projekt zaradi nefinančnih koristi v obliki stabilne, domače in nizkoogljične električne energije ter majhnega vpliva na biodiverziteto,« je prepričan Ostan Ožbolt.
Zato je po njegovem mnenju smiselno nadaljevati projekt JEK 2, pri čemer bi bilo treba nemudoma izpeljati še neodvisno multidisciplinarno analizo, ki bi odgovorila na vprašanje, kateremu scenariju razvoja elektroenergetskega sistema naj sledi Slovenija, bodisi 100-odstotnemu scenariju obnovljivih virov energije (OVE) ali scenariju OVE plus jedrska energija. »Šele potem lahko vlada prepričljivo reče, ali je JEK 2 smiseln projekt ali ne,« doda.
Levičarjevo nedemokratično skupino je treba reformirati
Nad projektom JEK 2 bedi vladna delovna skupina za koordinacijo pripravljalnih aktivnosti, vodi jo državni sekretar Danijel Levičar. »Je zaprta, nedemokratična in z javnostjo nima stika. Po mojem prepričanju 99 odstotkov prebivalk in prebivalcev Slovenije sploh ne ve, da skupina obstaja,« je kritičen Ostan Ožbolt. Zato terja njeno temeljito reformo. Vanjo naj vključijo predstavnike znanstvene, civilne, občinske, gospodarske in sindikalne skupnosti, ki se jim omogoči dostop do vseh dokumentov, tudi zaupnih. Pri ključnih odločitvah bi morali imeti tudi glasovalno pravico.
V Sloveniji bi se pravzaprav moral celovito spremeniti okvir upravljanja celotnega energetskega področja, ne zgolj projekta JEK 2. Ostan Ožbolt in Ribarič sta pripravila okvir prihodnosti. V njem sta upoštevala predlog komisije za preprečevanje korupcije za sprejem krovnega zakona za vodenje velikih infrastrukturnih projektov, ki med drugim predpisuje zunanji strokovno-civilni nadzor z dostopom do zaupnih informacij. Novoustanovljeni kabinet za energetski prehod bi bil krovni energetski organ, sestavljen iz predstavnikov ministrstev, občin, civilne družbe in znanstvene skupnosti. Energetski svet bi bilo neodvisno znanstveno posvetovalno telo, ki bi bedelo nad pripravo in izvajanjem osrednjih strateških dokumentov. Energetski odbor državljanov pa bi imel nalogo predlagati svojo vizijo energetske prihodnosti.
