»Judo sem sovražil. Vzdušje v klubu je bilo strupeno. Temeljilo je na medsebojni tekmovalnosti in občasnem fizičnem nasilju, najhujši del treningov pa je bilo psihično nasilje. To je bilo prisotno ves čas,« je povedal nekdanji judoist celjskega kluba Sankaku.
Trenirati je začel, ko je bil star sedem let, zaradi njegovih fizičnih značilnosti pa je, kot je povedal sogovornik, Fabjan njegovo mamo zelo hitro prepričal, da se je njen sin rodil za judo. »Mama je to sprejela in me je vzgajala v skladu s tem prepričanjem. Bilo je kot v kakšni sekti. Na poti na trening sem v avtu pogosto jokal, a je Fabjan mamo prepričal, da bo to minilo.«
Izoliran od zunanjega sveta
Sogovornik je poudaril, da je Marjan Fabjan v svoji preračunljivosti spretno ciljal predvsem na šibke in ranljive. Povedal je, da so ga njegovi skrbniki skoraj »prodali« v njegov klub in so sokrivci za to, kar se mu je tam dogajalo.
Okoli 12. leta starosti je začel trenirati pri članih, kar pomeni, da so njegovi izjemno naporni treningi potekali dvakrat na dan, pri čemer je imel dan za počitek le ob nedeljah. Kmalu je postal primarni sparing partner oziroma nasprotnik uspešne klubske soborke, ki ji je pomagal pri pripravah na olimpijske igre.
»Ona je bila edina, ki mi je predstavljala vsaj neko varnost znotraj tega kluba. Do mene je bila poštena in razumevajoča,« se spominja nekdanji judoist. Zaradi napornih treningov in voženj so mu v klubu kasneje uredili majhno sobo, kjer je imel na voljo približno šest kvadratnih metrov.
»Bil sem izoliran in verjetno sem bil takrat v očeh trenerja popoln 'študent'. Resnica je bila drugačna: v danih okoliščinah je namreč trpela tudi moja šola. Namesto da bi hodil k pouku, sem treniral in se regeneriral,« nam je zaupal sogovornik in dodal, da se je zaradi hude stiske pri 14 letih zatekel k alkoholu in marihuani.
Šala ali grožnja?
Nekdanji judoist je povedal, da so tekmovalci pred začetkom treninga med pozdravom stali v vrsti in da je te trenutke tišine Fabjan rad izkoristil tudi za njihovo javno sramotitev. »Če mu kaj ni bilo pogodu, si moral stopiti korak naprej, on pa se je drl nate in te sramotil pred drugimi. Takšna je bila tudi kazen za slabe rezultate na tekmah.«
Sogovornik je dejal, da naj bi imel trener še precej drugih manipulacijskih in ustrahovalnih metod. Nekoč naj bi mu celo zagrozil, da ga bodo v primeru njegove odsotnosti na treningu prišli poiskat njegovi kolegi in ga bodo vrgli v Savinjo. »Takrat sem to dojemal kot šalo, danes pa se sprašujem o teži teh groženj.«
Izpostavil je še, da je zaradi finančne stiske svoje družine in zato, ker mu je Fabjan v tistem času za vsak opravljeni trening ponudil denar, tudi pri 18 letih še naprej mukoma vztrajal v judu. Od tega športa se je dokončno poslovil šele pred maturantskim izletom.
»Čeprav mi je trener zabičal, da se izleta ne smem udeležiti, ga nisem poslušal. Po prihodu domov se nisem nikoli več vrnil v klub. Preselil sem se v drug kraj, Fabjan pa me je še nekaj časa klicaril po telefonu in me prepričeval, da sem storil napako,« je svojo izpoved sklenil nekdanji judoist.
