V začetku letošnjega leta je število zapornikov v slovenskih zaporih preseglo 1700. Povprečna zasedenost zaporov je bila ob začetku leta več kot 130-odstotna. Kar polovica pripornikov je tihotapcev ljudi. Te doleti pripor po 308. členu kazenskega zakonika. Janševa vlada je z novelo kazenskega zakonika sredi junija 2020 dvignila kazni za tihotapljenje tujcev z največ pet let zapora na zaporno kazen od tri do deset let. Takratna vlada je menila, da je zvišanje kazni nujno, saj bodo s tem zmanjšali motiviranost tihotapcev ljudi. Štiri leta kasneje stanje ni nič boljše: višje kazni tihotapcev niso odvrnile od kaznivih dejanj. Leta 2022 je policija obravnavala 325 kaznivih dejanj in 433 osumljencev, leta 2023 686 kaznivih dejanj in 957 osumljencev, letos pa v prvih treh mesecih 184 kaznivih dejanj in 233 osumljencev. Prijeli so 168 tihotapcev (166 tujcev in dva slovenska državljana) s skupno 907 nezakonitimi migranti. Številke torej eksponentno rastejo.
Po mnenju Anuške Podvršič iz Pravne mreže za varstvo demokracije je predpisana kazen nesorazmerna glede na druga kazniva dejanja. Desetletna zaporna kazen je denimo predpisana za spravljanje v suženjsko razmerje, trgovino z ljudmi, uboj na mah, ugrabitev in prisilno izginotje mladoletne osebe ter za kvalificirano obliko posilstva. »Polne zapore imamo tudi zato, ker postopki potekajo veliko počasneje. Ko je bila predpisana kazen nižja, so se večinoma končali na predobravnavnih narokih tožilstva, ki je v zameno za priznanje krivde obtožencem ponudilo, na primer, leto dni zapora in denarno kazen. Mnogi obdolženci so ponudbo sprejeli, saj so bili pri dejanju zaloteni in prav veliko možnosti za oprostilno sodbo niso imeli,« je o povečanju zasedenosti zaporov zaradi 308. člena kazenskega zakonika povedala Anuška Podvršič. Dr. Mojca Plesničar s Pravne fakultete UL pa meni, da »kriminologija že desetletja z empiričnimi raziskavami dokazuje, da je odvračalni učinek visokih kazni minimalen oziroma ga praktično ni. Tak ukrep – torej postrožanje zagroženih kazni – je lahko privlačen, ker je zelo enostaven, všečen in pokaže, da smo zares resni, ko rečemo, da bomo ta problem rešili.«
Zakon ne upošteva humanitarnosti
30. marca 2021 se je spremenil še zakon o tujcih, ki kot prekršek opredeljuje pomoč tujcu pri vstopu, tranzitu ali prebivanju v 15. členu. Prej je v zakonu pisalo: Kdor tujcu omogoči ali pomaga, da vstopi ali potuje v tranzitu preko ozemlja Republike Slovenije, ne sme ravnati v nasprotju z določbami tega zakona, ki določajo pogoje za vstop ali tranzit tujca preko ozemlja Republike Slovenije. Sedaj pa se zakon glasi: ... ne sme ravnati tako, da s svojimi ravnanji omogoči ali pomaga, da tujec nezakonito vstopi, potuje v tranzitu ali prebiva na ozemlju Republike Slovenije. »Prej nisi smel ravnati v nasprotju z zakonom, zdaj pa tujcem ne smeš niti pomagati,« je razliko strnila Anuška Površič. Če želite torej iz humanitarnih razlogov človeku v stiski priskočiti na pomoč in družino migrantov prepeljati od točke A do točke B, ste uradno v prekršku. Prav v tej točki pa se znova pokaže problematičnost 308. člena kazenskega zakonika iz časa Janševe vlade, saj »omogoča kaznovanje tudi v primeru, ko posameznik le pomaga tujcu«. V členu namreč, pojasnjuje Mojca Plesničar, piše: Kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju ALI kdor enega ali več takih tujcev z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, jih po njem prevaža ali omogoči nezakonito prebivanje na njem ... Prav zaradi besedice »ali« element plačila ni nujen, da bi bilo dejanje kvalificirano kot kaznivo.
Kje je rešitev?
Po besedah Mojce Plesničar je očitno, da povečanje represije in kaznovalnih razponov, poostreni nadzori in zviševanje sankcij v praksi niso prinesli pričakovanih rezultatov: »Dogaja se ravno nasprotno. V zadnjih letih smo priča eksplozivni rasti teh kaznivih dejanj. Ideja, da bomo s strogim pristopom morda prestrašili ali odvrnili organizirane kriminalne skupine od tega, da bi prevažale migrante čez slovensko ozemlje, ima omejen domet in ne upošteva realnosti tovrstne kriminalitete. Storilci, ki jih pri nas zajemamo in kaznujemo, večinoma predstavljajo nižji sloj v kriminalnih združbah, ki jih pošiljajo na pot, in so zanje pogrešljivi in zlahka nadomestljivi.« Trenutna zakonodaja povzroča neenakomerne obremenitve policijskih postaj, tožilstev, sodišč in ne nazadnje priporov in zaporov. Zato bi morali po mnenju Mojce Plesničar bistveno spremeniti pristop, saj se težave v praksi kopičijo iz dneva v dan.
