Predlagana dopolnitev zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki so jo pripravili v SDS, je kratka in konkretna. V skladu s tem zakonskim predlogom bi posmrtne ostanke več kot 3000 pobitih v jami pod Macesnovo gorico »pietetno in trajno« pokopali na ljubljanskih Žalah, in sicer v treh mesecih po uveljavitvi zakona.
Kot je znano, so posmrtni ostanki žrtev v jami pod Macesnovo gorico najprej ležali v prostorih kočevske Komunale, dokler jih niso po odločitvi obrambnega ministrstva – ob ogorčenju zastopnikov žrtev, Cerkve in »Dežmanove« komisije – letos spomladi preselili v kostnico v Škofji Loki. Začasno, do soglasja o lokaciji za trajen pokop, so spomladi pojasnili na ministrstvu. Po pol leta tega soglasja še ni in prav nič ne kaže, da bo v bližnji prihodnosti doseženo. Po mnenju poslancev SDS je hramba posmrtnih ostankov v škofjeloški kostnici, ki je bila leta 2009 postavljena prav za te namene, nespoštljiva in v nasprotju s temeljnim civilizacijskim načelom dostojnega pokopa, ker da žrtve še vedno ležijo v plastičnih vrečah. Zakaj bi jih morali pokopati prav na Žalah in nikjer drugje, niso podrobneje utemeljevali.
»Ljubljana mora ostati simbol odpora«
Spomenka Hribar, ki se je že v 80. letih zavzela za civiliziran, pietetni pokop žrtev povojnih pobojev, pokopu likvidiranih domobrancev na Žalah načelno ne nasprotuje. Navsezadnje so na Žalah pokopani tudi nemški in italijanski vojaki (iz prve svetovne vojne), pravi. Za izbiro druge lokacije vidi v prvi vrsti praktične razloge: »Sorodniki pokojnikov, ki doslej niso imeli groba, bodo zelo verjetno množično obiskovali ta grob oziroma grobišče, še posebej za prvi november. Na ta dan bi prišlo na stotine obiskovalcev in avtomobilov, česar Žale, tudi če bi jih razširili, ne morejo sprejeti.«
Teharje primernejše kot Žale?
Po mnenju Spomenke Hribar bi bile Teharje najprimernejše zadnje počivališče. Tam je, kot pravi, že postavljen veličasten spomenik po vojni pobitim domobranskim ujetnikom z lepim, velikim parkom. Ugovori, da je tam zemljišče neprimerno zaradi strupenih odpadkov iz Cinkarne Celje, se ji ne zdijo prav prepričljivi. »Vse se da sanirati. Če so lahko postavili res ogromen spomenik – pa da se ne bi dalo postaviti kostnice posmrtnih ostankov, izkopanih iz brezna Macesnove gorice!« Poleg tega se glede na našo razdeljenost in poglabljanje sovraštva boji – in pričakuje – da bi »tudi to zadnje počivališče domobrancev postalo prostor pro-domobranske, vse bolj skrajno desničarske SDS za njene politične aspiracije, skupaj s hierarhijo RKC, ki še do danes ni zmogla preprostega obžalovanja za medvojno kolaboracijo z okupatorjema, Italijani in Nemci«.
Žrtve povojnih pobojev med pieteto in politizacijo
Pristojne strokovne službe na ministrstvu za obrambo predlagano novelo zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki jo je vložila poslanska skupina SDS s prvopodpisano Jelko Godec, še preučujejo. Vendar pa bi »že na tej stopnji lahko izrazili mnenje, da obstoječa normativna ureditev tega področja – zakon o prikritih vojnih grobiščih in zakon o vojnih grobiščih – v zadostni meri omogoča izvedbo pokopa posmrtnih ostankov«.
Obrambni minister Borut Sajovic je svoje stališče za Dnevnik strnil takole: »Preprosta iskrena dejanja spoštovanja in dostojanstva bodo štela več od predvolilne politizacije. Zato smo posmrtne ostanke na željo večine slovenskih župnikov iz neugledne in nedostopne garaže v Kočevju preselili v prazno kostnico na blagoslovljeni zemlji v Škofji Loki. Zato smo spomenik na Kongresnem trgu opremili z napisom. Zato smo brezno pod Macesnovo gorico uredili, da omogoča slovo, sočutje in spominjanje. Številne do zdaj zavrnjene možnosti pokopnih mest pa dokazujejo, da ne gre za željo po pokopu, pač pa za to, da se žalostno zgodbo, ki deli, ohranja živo, žal, vedno znova in znova.«
Leta 2021, ko so se začele priprave na izkop posmrtnih ostankov iz jame pod Macesnovo gorico, kraj pokopa žrtev še ni bil določen, pojasnjujejo na MORS. Ker je bilo pričakovati, da bo žrtev veliko, so posmrtne ostanke začasno shranili v Kočevju. Predvideno je bilo namreč, da bodo pokopani na tamkajšnjem pokopališču, temu je bila naklonjena tudi lokalna skupnost. Ta rešitev se je zdela smiselna tudi z vidika bližine tragedije: svojci bi lahko obiskali kraj pokopa in kraj smrti, ki je sicer danes že urejen kot kraj spomina na žrtve. Toda nato so nekateri člani vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki jo vodi Jože Dežman, del svojcev in del javnosti začeli tej rešitvi oporekati. Dežmanova komisija je nato 3. julija lani sprejela sklep, da vztraja pri odločitvi, da se posmrtni ostanki žrtev iz jame pod Macesnovo gorico pokopljejo v Ljubljani.
