Ljudje, ki končujejo bolnišnično zdravljenje, se v Sloveniji mimogrede znajdejo prepuščeni sami sebi. Čeprav so deloma že okrevali, bi pred vračanjem v domače okolje mnogim pomagala dodatna oskrba, a je tovrstnih postelj v javnem zdravstvu premalo. Slovenija bi potrebovala dodatne negovalne oddelke oziroma bolnišnice, ugotavlja ljubljanska zastopnica pacientovih pravic Duša Hlade Zore, ki jo pacienti in njihovi svojci pogosto opozorijo na tovrstne sistemske luknje. Tudi v primeru rehabilitacije je javna mreža prešibka, da bi pokrila vse potrebe, je izpostavila.
V težavah ljudje,
ki živijo sami
Celo takrat, ko je po bolnišničnem zdravljenju še vedno upanje na znatno izboljšanje, na negovalnih oddelkih ni prostora za vse bolnike, opaža zastopnica pacientovih pravic. V posebno velikih težavah so ljudje, ki živijo sami. »V bolnišnicah pa prostor po drugi strani potrebujejo za tiste bolnike, ki se še zdravijo,« je opozorila sogovornica. Luknje v javni mreži so posebej opazne tudi v interni medicini, kjer se potrebe povečujejo že zaradi staranja prebivalstva, dodaja Duša Hlade Zore. Že pred pandemijo covida-19 je bilo po besedah sogovornice ob težjih sezonah gripe očitno, da so zmogljivosti nezadostne tudi pri obravnavi nalezljivih bolezni.
Nekatere od teh težav so zaznali že analize in načrti minulih let, je spomnila sogovornica. Po njeni oceni bi bilo treba v prihodnje doseči, da bi javno mrežo v državi dopolnjevali sistematično. Odločitve o prioritetah se ne bi smele spreminjati iz mandata v mandat, meni zastopnica pacientovih pravic. »Načrtovanje na papirju ni dovolj,« je poudarila.
Luknje v mreži,
luknje v podatkih
Število zdravstvenih delavcev se je v zadnjih letih sicer povečevalo. Leta 2011 je bilo v zdravstvu zaposlenih 5121 zdravnikov, leta 2020 pa že 6944. Tako kaže zdravstveni statistični letopis za leto 2020, ki so ga objavili na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Število medicinskih sester v zdravstvu se je v tem času več kot podvojilo: leta 2011 jih je bilo 4500, leta 2020 pa 9043.
Učinki teh okrepitev niso povsem jasni, zmogljivosti javnega zdravstva pa so ostale nepregledne. »Ministrstvo za zdravje nima neposrednega dostopa do informacijskih sistemov s ključnimi podatki o kadrih v zdravstvu, ki bi jih potrebovalo za načrtovanje in organiziranje mreže javnozdravstvenih storitev na vseh nivojih,« ugotavljajo avtorji analize, na katero nameravajo v vladi nasloniti reformne spremembe. Podatke o številu zaposlenih zbirajo na NIJZ, na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in pri Zdravniški zbornici Slovenije, še piše v analizi, vendar so »pomanjkljivi in medsebojno nepovezljivi«.
