Ameriški delavci - nič drugače ni bilo v Angliji in drugih industrijskih državah - so ob koncu 19. stoletja v nečloveških razmerah garali po 13, 14, celo 16 ur na dan. Delali so za zaslužek, ki je omogočal golo preživetje, brez vsakršnega zdravstvenega varstva, brez malice in počitka, kaj šele plačanega dopusta. Umirali so mladi, pogosto zaradi nesreč v tovarnah in delavnicah; o odškodninah so lahko le sanjali. Ker ameriška oblast ni izpolnila svoje obljube, da bo lastnikom tovarn z zakonom zaukazala osemurni delovnik, so sindikati 1. maja 1886, ko bi moral zakon začeti veljati, razglasili generalni štrajk po vsej državi. Zahtevali so 8 ur dela, 8 ur počitka in 8 ur za kulturo in zabavo.
Pobudnike so obesili
Kot se je izkazalo v dneh, ki so sledili, so bile tudi te skromne zahteve za oblast preveč. Dva dni kasneje, 3. maja, je policija v Chicagu napadla delavce, ki so se zbrali okoli zaprte tovarne delovnih strojev McCormick. Nanje so streljali in ubili od dva do šest protestnikov; podatki se v različnih virih razlikujejo. Nastradalo je tudi nekaj pripadnikov policije. Nekdo je namreč nanje vrgel dinamit. Policija je nato podivjala. Ubili so okoli 50 protestnikov in jih okoli 70 ranili. Bila je to prava krvava rihta, ki pa je še ni bilo konec. Pet domnevnih pobudnikov protestov, po nekaterih virih sedem, so kasneje obesili, ker da so s svojimi »gorečimi« govori spodbudili neznanega atentatorja, da je vrgel bombo na policiste.
Oblast je s svojim brutalnim odzivom boj za delavske pravice, vsaj na dolgi rok, le podžgala. Že leta 1888 se je ameriška federacija dela odločila, da bo 1. maj razglasila za dan spomina na uporne delavce, ki so svoj boj plačali z življenjem. Mednaroden pa je ta praznik postal na prvem kongresu Druge delavske internacionale, ko je bilo odločeno, da se vsakega 1. maja z mirnimi protesti obudi spomin na krvavi obračun z delavci v Chicagu.
Danes marsikdo ne ve več, da je rdeči nagelj postal simbol praznika dela prav v spomin na pretečeno kri v Chicagu. Presenetljivo – ali pa tudi ne – je, da v Ameriki 1. maja ne praznujejo, čeprav se je ta praznik v krvi rodil prav tam. Dosežke dela in delavcev pa tudi podjetij in korporacij v ZDA praznujejo vsak prvi ponedeljek v septembru, a so poudarki nekoliko drugačni. Umanjkata uporniška plat in zavedanje globalne in lokalne solidarnosti med delavci. Na žalost oboje pod pritiski kapitala v spregi s političnimi prijatelji na oblasti usiha tudi v Evropi. Praznik se neustavljivo, že od 70. let prejšnjega stoletja, levi v priložnost za sprehode, potovanja, piknike in veseljačenja, oskubljen je bojevitosti in delavske samozavesti.
Na Rožnik le po dva in dva
V slovenskih deželah so se delavci za prvi maj prvič zbrali že leta 1890. Na shodu na Rožniku je več sto delavcev zahtevalo predvsem 8-urni delovnik. Tedanja oblast je nad »prevratniškim življem« seveda jezila in ljudi svarila, naj se ne vzorujejo po francoski revoluciji. Od leta 1895 se je 1. maj proslavljal bolj organizirano, sta zgodovino proslavljanja prvega maja v dokumentih ZSSS opisovala Mojca Černe in Igor Lukež. Praznovalo se je tudi v drugih slovenskih mestih, ki so prav tako dobila svoj simbolni kraj za praznovanje. Udeležbo na praznovanjih so budno spremljali policijski agenti, ljudje so zato na Rožnik lepo oblečeni odhajali že v zgodnjih jutranjih urah, vedno le posamezno ali po dva, da ne bi z združevanjem v skupine pridobili kakšnih prekucuških etiket. Zvečer se je kuril kres.
Nekoliko zamolčano je ostalo dogajanje na praznovanju 1. maja leta 1941 v Trbovljah in še nekaterih mestih. Stare fotografije napisov s svastikami pričajo o tem, da je vsaj del ljudi verjel, da utegnejo za delavske pravice poskrbeti tudi nacisti, zato so praznovali skupaj z njimi. Iluzije so se kmalu razpršile: poleti je tretji rajh napadel Sovjetsko zvezo. Manj znano dejstvo je, da je 1. maj za praznik dela in prost dan razglasil tudi šef nacionalsocialistov v Nemčiji Adolf Hitler. Množična praznovanja z vojaškimi paradami in potoki piva so po vsem tretjem rajhu organizirali leta 1933. Hitler se je tako dobrikal delavskim organizacijam. Podobna praznovanja so nacisti v Berlinu organizirali še leta 1936 in 1938.
Na ulicah Ljubljane 100.000 ljudi
Po drugi svetovni vojni je mednarodni praznik dela v bivši Jugoslaviji dobil nekoliko drugačen značaj. Na Slovenskem je bilo praznovanje 1. maja najbolj množično leta 1946. Centralni komite komunistične partije Jugoslavije je, kot piše David Petelin na portalu Zgodovina na dlani, v prvomajskem razglasu spregovoril »o novem smislu in vsebini dela, o njegovi osvoboditvi in njegovi povezovalni vlogi med delavci, kmeti in ljudsko inteligenco ter o tem, da se 1. maj praznuje v osvobojeni Jugoslaviji v razmerah mirne graditve opustošene države v 'znamenju bratstva in enotnosti vseh narodov Jugoslavije, v znamenju ogromnega delovnega, ustvarjalnega poleta naše mladine, naših delavcev, naše ljudske inteligence'.«
V Ljubljani so tako 1. maja, prvega v osvobojeni državi, pripravili velikansko povorko, v kateri je hodilo 30.000 ljudi, 70.000 ljudi pa jo je spremljalo. Vihrale so zastave, ulice so bile okrašene s cvetjem, na pročeljih hiš so visele slike Marxa, Engelsa, Lenina, Stalina in Tita. Delavci, ki so korakali za čelom povorke, piše Petelin, so bili razvrščeni po strokah: kovinarji, železničarji, prosvetni delavci, tekstilci, kmetje, zdravstveni delavci, grafičarji, gradbinci, fizkulturna društva, delavci kemične industrije, gostinci, gospodinjske pomočnice, trgovki pomočniki, uslužbenci bank in zavarovalnic, uradniki, poštarji, miličniki, brivci in frizerji, zadružniki in drugi ter nato še delegacije političnih organizacij OF, ženske, mladinske organizacije in šolarji.
Leta 1948 je 1. maj postal državni praznik in dela prost dan. Zjutraj so moralo krepile budnice godb na pihala, delili so se nageljčki. Praznovalo se je delavske pravice in dosežke; oblast pa je – načelno – zagotavljala, da se bo te spoštovalo. V čast 1. maja se je po Jugoslaviji organiziralo veličastne parade, v katerih je občasno sodelovala tudi vojska. Prižiganje kresov na predvečer praznika je združevalo ljudi po vsej državi. Zjutraj so optimizem krepile budnice pihalnih godb.
Za 1. maj v Trst ali - po stanovanje
1. maj je danes praznik, ki mu je treba vrniti vsebino, opozarjajo sindikati. Ne smemo namreč pozabiti, da boj za delavske pravice ni nikoli končan. Lastniki kapitala in menedžerski razred znajo danes zahtevo, s katero se je vse začelo - osem ur dela, osem ur počitka in osem ur kulture in zabave - obiti na kar se da ustvarjalne načine. Delovni čas podaljšujejo s sklicevanjem na delovno etiko, na zavezanost profesiji, na pomanjkanje kadra - ali pa z grožnjami odpuščanja. Množeče se prekarne oblike dela so prav tako eden od trikov, s katerim delodajalci zvito obidejo izborjene pravice. Za prekarce se namreč delovni dan nikoli ne konča, bolniške in dopusti pa so pravica, o kateri lahko mnogi le sanjajo. Ovinek okoli delavskih pravic po novem predstavlja tudi praksa podjetij, po poročanju RTVS v oddaji Tednik denimo v podjetju Arriva, po kateri se prosti čas voznikov znotraj delovnega dneva ne všteva v osemurni delovnik. Vozniki tako delajo po deset, dvanajst in več ur.
Mednarodni praznik dela, jutrišnji in vsi naslednji, je zato priložnost, da obudimo njegovo izvorno vsebino in si znova izbojujemo pravice, ki zagotavljajo, da delamo zato, da živimo. In ne da živimo zato, da delamo.
