Pomanjkanje zdravnikov je ena od stalnic, na katero že leta opozarjajo akterji v zdravstvenem sistemu. Koliko jih primanjkuje, je odvisno od tistega, ki izračune predstavlja, a najpogosteje se ocene gibljejo okoli tisoč. Slovenija očitno ne more več računati na uvoz zdravnikov iz nekdanjih republik Jugoslavije, na kar se je rada zanašala. Medicinski fakulteti v Ljubljani in Mariboru sta zato pod nenehnim pritiskom, da bi, tudi glede na interes dijakov, povečali število vpisnih mest.
Strateški svet za zdravstvo – vodi ga kirurg Erik Brecelj – je sredi februarja sprejel sklep, naj fakulteti še dodatno povečata število vpisnih mest za študijsko leto 2023/24. Dekana obeh fakultet, Igor Švab in Iztok Takač, poudarjata, da so dosegli skrajno mejo zmogljivosti in da ob sedanjih prostorskih omejitvah ter omejitvah pri zagotavljanju pedagoškega kadra, zlasti za izvajanje kliničnih vaj, možnosti za dodatno širitev ni.
Še deset do petnajst mest
»Fakulteta je bila načrtovana za 100 študentov letno, v prihodnjem letu bomo vpisali 106 študentov splošne medicine in 25 študentov dentalne medicine. To je maksimum, ki že presega prostorske kapacitete,« pravi Iztok Takač, dekan mariborske fakultete, ki še vedno čaka vladni odgovor, ali jim bo odobrena prostorska širitev, ki jo načrtujejo že tri leta. »Če bi zgradili dodatne prostore, bi lahko vpisali približno 50 dodatnih študentov,« pojasni. V Ljubljani kampus, katerega sofinanciranje je vlada nedavno umaknila iz načrta za odpornost in okrevanje, že gradijo. Do zgraditve dodatnih prostorov, pravi Igor Švab, dodatnega povečanja vpisnih mest verjetno ne bo. »Preigravamo možnosti, da bi ob obstoječih kapacitetah število vpisnih mest povečali za deset do petnajst.« K temu jih je, tako kot vse fakultete oziroma študijske programe, kjer je interes za vpis za deset ali več odstotkov presegel razpisana mesta, pozvala univerza.
Ob prostorskih omejitvah, ki so zlasti pereče v Ljubljani, ostaja spregledan, a ključni problem pomanjkanje kadra za poučevanje na fakultetah in v kliničnih okoljih. Švab že leta opozarja, da niso ustrezno plačani, zaradi česar vse težje zagotovijo zadostno število habilitiranih učiteljev, še posebej za klinične vaje, in da so problem plačna nesorazmerja med pedagoškim kadrom in kliničnimi učitelji.
Pomanjkanje kadra – tleči ogenj
»Problem še vedno ni rešen. S kolegom Takačem sva tako prejšnji kot sedanji vladi predlagala, da bi bili učitelji zdravniki na fakulteti plačani enako kot zdravniki v zdravstvenem sistemu. Trenutno so v slabšem položaju, zato se nam na razpisih že dogaja, da je vse manj interesa za to delo. Predlagala sva tudi, da bi učitelji dobili dodatek za posebna znanja. Brez uspeha. Zaenkrat nam še uspeva zagotoviti zadostno število učiteljev, a gre za tleči ogenj, ki ga je treba čim prej pogasiti, sicer ne bo kadra, ki bi poučeval,« pravi Švab. Pojasni še, da so normativi za delo v skupinah jasno določeni, pri čemer je klinično področje specifično, zato v določenih primerih ne le zaradi etičnega odnosa do pacienta, temveč tudi zaradi učinkovitosti učenja zahtevajo enega kliničnega učitelja na študenta.
Na ministrstvu za visoko šolstvo odgovarjajo, da bodo stimulativnejše plačilo za visoko usposobljen kader poskušali doseči s plačno reformo. Hkrati so opozorili, da je stavkovni dogovor vlade s Sindikatom vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) prinesel višje plače asistentom brez doktorata in mladim raziskovalcem. Kljub omejenim kadrovskim kapacitetam in smernicam Svetovne zdravstvene organizacije o eni medicinski fakulteti na milijon prebivalcev vznikajo pobude za ustanovitev tretje medicinske fakultete v Celju, Novem mestu in na Obali. Tudi strateški svet za zdravstvo je naročil izdelavo študije o ustanovitvi tretje medicinske fakultete. Ljubljanska in mariborska univerza temu odločno nasprotujeta. Prepričani so, da bi ob ustrezni podpori države, ki bi vključevala prostorsko širitev in ustrezno finančno plačilo habilitiranih učiteljev, lahko zadostili potrebi po ustreznem dvigu vpisnih mest na medicini.
»Za tretjo medicinsko fakulteto nimamo zadostnega števila strokovnjakov. Obstaja nevarnost, da bi se na koncu vse tri borile za obstoj, saj bi si konkurirale pri kadru,« pravi Švab. Takač dodaja, da je treba imeti tudi klinične oddelke. Brez tega ni klinične prakse. »Iz mariborske izkušnje vem, koliko časa je potrebnega za vzpostavitev medicinske fakultete in oblikovanje kliničnih oddelkov v bolnišnicah, ki so učne baze.«
