Zadnji veliki potresi v naši soseščini, denimo potresa v Zagrebu in Petrinji, so k ukrepanju vendarle spodbudili tudi slovenske odločevalce. To je še posebej pomembno, ker naša država leži na potresnem območju in ker so mnogi, predvsem starejši objekti po ocenah stroke v Sloveniji potresno neodporni. Zaradi tega so ogrožena tudi številna človeška življenja.
A po več kot letu dni od javne razprave resolucija o krepitvi potresne varnosti še vedno ni bila sprejeta. Predlog resolucije je trenutno v postopku medresorske obravnave, Saša Galonja z ministrstva za naravne vire in prostor pa je na včerajšnjem strokovnem posvetu o pripravljenosti na potrese napovedal, da bo vlada resolucijo obravnavala predvidoma junija, nato pa naj bi jo v nekaj mesecih sprejeli v državnem zboru. A tudi resolucija, ki že nekaj časa zamuja, sama po sebi ne prinaša načrta konkretnih ukrepov ali podlage za dodatna finančna sredstva. Predvideva pa pripravo izvedbenih dokumentov – akcijskih načrtov, na osnovi katerih naj bi nato država dejansko pristopila k sistematičnemu utrjevanju potresno ogroženih objektov.
Potrebujemo tudi zakon in denar
Strokovnjaki s področja gradbeništva zato poleg sprejetja resolucije pozivajo tudi k čimprejšnjim nadaljnjim korakom za zmanjšanje potresnega tveganja. Predsednik slovenskega društva za potresno inženirstvo ter nekdanji minister za okolje in prostor Roko Žarnić poleg resolucije predlaga sprejetje zakona, s katerim bi določili osnovne usmeritve za zagotovitev pripravljenosti na bodoče potrese in postopno izvajanje preventivnih ukrepov. Zakon bi bil lahko po njegovih besedah tudi podlaga za ustanovitev posebnega organa za protipotresne aktivnosti – na primer v obliki državnega tehničnega urada za protipotresne preventivne aktivnosti pri agenciji za okolje.
Pripravo resolucije o krepitvi potresne varnosti pozdravlja tudi predsednik Inženirske zbornice Slovenije in direktor Stanovanjskega sklada RS Črtomir Remec, a ob tem opozarja, da resolucija v nasprotju z zakonom nima zagotovljenih finančnih virov za izvedbo. »Resolucija je nekaj, kar je videti zelo lepo, žal pa nima operativne moči. V naslednjem koraku je nujno, da se sprejme neki nacionalni program potresne varnosti, ki bo imel zagotovljene tudi finančne vire. Če ne bo zakona, naj bo vsaj to,« je dejal.
Remec je izrazil tudi obžalovanje, da pri nas ob energetski sanaciji stavb ni zakonsko določena tudi obvezna protipotresna sanacija. To po njegovih besedah povzroča težave zlasti pri zasebnih investicijah. »Imamo lepe fasade, zadaj pa so slabe konstrukcije,« je opozoril.
Tudi Marta Skubic z ministrstva za naravne vire in prostor je izpostavila, da je dejavnosti za utrditev našega stavbnega fonda, ki je razmeroma star, še vedno malo. Prav tako po njenih besedah še vedno nimamo registra o prenovah stavb, iz katerega bi bilo razvidno, kakšni posegi so se zgodili, in pa podatkov o konstrukcijah in materialih.
Simulacija škode, do katere bi prišlo, če bi se ljubljanski potres iz leta 1895 ponovil leta 2020, ki je bila pripravljena kot strokovna podlaga za pripravo resolucije o krepitvi potresne varnosti, je sicer pokazala, da bi bilo v tem primeru poškodovanih od 42.000 do 102.000 stavb, ekonomska škoda pa bi brez škode na infrastrukturi znašala med 2,5 in 16,6 milijarde evrov. Takšen potres bi terjal tudi veliko človeških žrtev, saj v ogroženih stavbah pri nas po ocenah živi od 88.000 do 228.000 ljudi.
