Komisija za etiko in integriteto, ki deluje v okviru sodnega sveta, je v presoji izjav vrhovnega sodnika Jana Zobca, ki jih je izrekel v intervjuju za portal Siol z naslovom »Jan Zobec: Masleša sploh nima te sposobnosti. Njegovo pojmovanje prava je avtoritarno.«, ocenila, da Zobčeve izjave o domnevno pomanjkljivi izobrazbi vrhovnega sodnika Branka Masleše niso bile v skladu s kodeksom sodniške etike. »Sodnik je z izjavami, podanimi na opisan način, ravnal v nasprotju z dolžnostjo diskretnosti, zmernosti, lojalnosti, zadržanosti in spoštljivosti pri predstavljanju svojega stališča in povzročil dvom v moralno in profesionalno integriteto kolega sodnika. S tem ni omadeževal le ugleda kolega sodnika, ampak je škodoval tudi ugledu sodstva,« so sklenili člani v načelnem mnenju, ki so ga objavili v anonimizirani obliki. Kljub temu je glede na njegovo vsebino jasno, da gre za vrhovnega sodnika Jana Zobca.
»Enako kot je sodnik A.A. (Jan Zobec, op. p.) sam izpostavil proti koncu intervjuja, sicer v zvezi s članstvom sodnikov v političnih strankah, da 'je za splošen videz neodvisnosti in varovanje dokaj omajanega ugleda sodstva bolje, da s sodnik takim dogodkom izogiba', velja tudi za tovrstno javno izražanje stališč sodnikov,« so člani komisije ogledalo nastavili vrhovnemu sodniku Zobcu. V načelnem mnenju, v katerem so ocenili, da je Zobec kršil etični kodeks, so se med drugim oprli celo na enega izmed njegovih člankov (iz leta 2007), v katerem je Zobec pisal, da se od sodnikov, kot etičnih bitij, obdarjenih z umom in razumom, lahko pričakuje, da bodo znali prepoznati svojo etično dolžnost in svoje obnašanje podrediti etičnemu cilju.
Hudi očitki zoper kolega Maslešo
Zobec je za Siol podal mnenje o stanju v slovenskem sodstvu in se pri tem dotaknil tudi »afere«, ki so jo ustvarili mediji blizu SDS, z izmišljeno in kasneje tudi ovrženo tezo, da vrhovni sodnik Branko Masleša ni nikoli diplomiral iz prava. Lažna afera je imela več poglavij in nadaljevanj in se je od prvotne teze nato razvila še v zatrjevanja, da Masleša ni opravil ustreznega pripravništva, ni položil pravosodnega izpita, pa nato da njegovega pravosodnega izpita iz Sarajeva v Sloveniji ne bi smeli priznati ...
Na vlak očitkov je skočil tudi Zobec, ki je v intervjuju med drugim trdil, da Masleša »sploh nima postulacijske sposobnosti, da bi natopal pred vrhovnim sodiščem« ter da kot stranka ne bi smel zastopati niti samega sebe pred vrhovnim sodiščem. »On, ki niti v svojem imenu ne bi mogel vložiti pravnega sredstva na vrhovno sodišče, je hkrati vrhovni sodnik, ki odloča o teh sredstvih. Vsakemu, tudi nepravniku, mora biti jasno, da je to diskrepanca, ki bode v oči,« je med drugim izjavil Zobec in Masleši očital tudi avtoritarno pojmovanje prava, diskvalifikacije in polprikrite grožnje.
Izjave niso bile v dobri veri
Intervju je zmotil podpredsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića, ki je na etično komisijo naslovil pobudo, ki se ji je nato pridružil tudi predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič. Pobudnika sta se spraševala, ali je Zobčeva komunikacija v skladu z etičnim kodeksom, načeli evropskega sodišča za človekove pravice in smernicami za medsebojno komunikacijo in javno izražanje sodnikov o delovanju sodstva in sodne uprave. Po njunem mnenju namreč ni šlo za konstruktivno, temveč osebno kritiko.
Zobec je v odgovoru na pobudo vodstva vrhovnega sodišča pojasnil, da je v kritičnem intervjuju zavzel zgolj svoje pravno stališče in ga tudi utemeljil. Očitek, da bi v odnosu do kolegov moral ravnati diskretno in lojalno, se mu je zdel nerazumen, saj je tedaj potekala javna polemika, hkrati pa je v intervjuju tudi sam ovrgel očitek, da naj bi imel Masleša ponarejene dokumente o izobrazbi.
Etična komisija se z Zobčevo interpretacijo ni strinjala, temveč je ocenila, da njegove izjave in celoten kontekst intervjuja ne potrjujejo, da je ravnal v dobri veri.
