Prebivalci s sladkorno boleznijo tipa dve, ki ne potrebujejo inzulina, bodo aparate in diagnostične trakove za določanje glukoze v krvi glede na aktualni predlog v prihodnje prejeli v javnem zdravstvu. Sprememba je del novele pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki je trenutno v javni razpravi.
Pobudo za omenjeno širitev košarice pravic so dali v Zvezi društev sladkornih bolnikov Slovenije in združenju zdravnikov endokrinologov, je razvidno iz predloga, cilj boljšega obvladovanja sladkorne bolezni pa izpostavljajo tudi na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). »Za učinkovito obvladovanje sladkorne bolezni za te osebe zadostuje, če si merijo glukozo v krvi trikrat na teden,« so zapisali v predlogu. Aparat in do 150 diagnostičnih trakov, lancete in prožilno napravo bi po trenutnih ocenah na ta račun prejelo 80.000 ljudi v Sloveniji. Na letni ravni se bodo odhodki zdravstvene blagajne s tem povečali za 7,3 milijona evrov.
V primeru ljudi, ki sočasno uporabljajo aparat za določanje glukoze v krvi in sistem za njeno merjenje v medceličnini, pa število kosov diagnostičnih trakov glede na predlog ne bo več vnaprej določeno. Doslej je bilo omejeno na štiri kose oziroma osem kosov med nosečnostjo, v prihodnje pa bo primerno število glede na posameznikovo zdravstveno stanje določil pooblaščeni zdravnik.
Prehod k ambulantni obravnavi
Predlog posega tudi v merila, kdaj je posameznik upravičen do katerega zdravljenja. Doslej je bilo zdraviliško zdravljenje predvideno za akutni srčni infarkt z zgodnjimi akutnimi zapleti ter operacije na srcu in ožilju s torakotomijo, ki zajema tudi presaditev srca. V prihodnje ga bo glede na predlog novele pri nekaterih bolnikih nadomestila ambulantna rehabilitacijska obravnava. Ta ima pri doseganju rehabilitacijskih ciljev in preprečevanju prihodnjih srčno-žilnih dogodkov prednosti, so na ZZZS izpostavili v obrazložitvah. Pri tej presoji so sodelovali z medicinsko stroko, so zatrdili. Pravica do zdraviliškega zdravljenja bi bila tako »rezervirana« za primere, ko ima ta možnost prednosti pred ambulantno obravnavo.
To bi veljalo za ljudi po akutnem srčnem infarktu s hudimi imobilizacijskimi zapleti zaradi dolgotrajne ali intenzivne hospitalizacije. V vseh drugih primerih infarkta bi se za zdravilišče odločili le takrat, ko ambulantna obravnava zaradi pacientove oddaljenosti od najbližje tovrstne možnosti glede na njegovo zdravstveno stanje ne bi bila smotrna. Ambulantna rehabilitacija v nekaterih delih države ni dostopna, izpostavlja predlog, večurna potovanja pa bi lahko za paciente pomenila prevelik napor. Ali je oddaljenost v konkretnem primeru prevelika, bo ocenjeval imenovani zdravnik. Glede na spremenjene indikacije se pravica v tem primeru sicer oži, kar pa ne bo imelo negativnih posledic za zavarovance, so prepričani na ZZZS. Druga oblika zdravljenja, ki bo v nekaterih primerih nadomestila zdravilišča, prinaša boljše dolgoročne izide, so poudarili.
Indikacija za zdraviliško zdravljenje se s predlogom po drugi strani širi na kirurški poseg sternotomije. V tem primeru gre za invaziven kirurški poseg, pogoj za zdraviliško zdravljenje pa bi bila težja funkcionalna prizadetost pri bolniku. Še naprej bo zdraviliško zdravljenje na voljo za bolnike po presaditvi srca. V tem delu predlog za zdaj ne predvideva finančnih posledic, a napoveduje prihranke v obdobju, ko bodo kardiološke ambulante delovale v vseh slovenskih regijah.
Pomisleki ustavnega sodišča
Do urejanja pravic prek pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja namesto preko zakonodaje je v svojih odločbah medtem kritično ustavno sodišče. Leta 2014 je v primeru bolnika, ki je odšel na zdravljenje raka prostate v Avstrijo, izpostavilo, da je določitev pogojev za uveljavljanje pravice do zdravstvenega varstva po ustavi izrecno določena v zakonu. V mandatu vlade Mira Cerarja so skušale oblasti del pravic urediti zakonsko, a so načrti skupaj z drugimi deli takratnega reformnega poskusa splavali po vodi.
Ustavno sodišče je tudi kasneje opozarjalo na prekoračenje ustavno dopuščenega podzakonskega urejanja pravic do zdravstvenega varstva. Leta 2021 je to storilo v primeru omejevanja pravice do oploditve z biomedicinsko pomočjo na obdobje, ko ženska še ni dopolnila 43 let. Da lahko tovrstne pravice določi le zakonodajalec, je sporočilo tudi leta 2022, ko se je izrekalo o obnovitveni rehabilitaciji invalidov, udeležbi v skupinah za usposabljanje in letovanju otrok. Oblasti tega temeljnega pomisleka doslej niso upoštevale. Novela zakona o zdravstveni dejavnosti, ki so jo pripravili na ministrstvu za zdravje in je trenutno v javni obravnavi, se vprašanja košarice pravic ne dotika.
