Milena je odlična poslušalka zgodb, še boljša kot njihova zapisovalka, skratka ženska, ki hodi naokoli z odprtimi očmi, da bolje vidi življenje, ki ga iz srca ljubi. Kot otrok je bila zelo osamljena. Odraščala je namreč v času, ko je bilo pomembno delo v slogu »krampa in lopate«, ne pa, kot sama pravi, nekakšno »zapravljanje časa«, kot je branje ali pisanje. »Doma niso imeli kaj prida razumevanja za moja potovanja v domišljijski svet. Spominjam se brezštevilnih dni, ko sem sedela zadaj za hišo in v mislih kovala zgodbe. Najprej preproste otroške, pozneje, v srednji šoli, se mi je zgodilo nekaj trapastega: nekatere sošolke so ugotovile, da zelo dobro pišem tudi pisma, in tako sem za kakšen sendvič ali karto za gledališče v njihovem imenu napisala ogromno ljubezenskih pisem neznanim fantom,« je povedala Milena Miklavčič.

Kako so nastajale posamezne zgodbe?
Preden odgovorim, moram reči, da sem hvaležna usodi, ki mi je podarila radovednost. Že od nekdaj me je zanimalo, zakaj je nekaj tako in zakaj ni drugače. Nekaterim zgodbam sem prisluhnila mimogrede, v čakalnicah pred zdravnikovo ordinacijo, na vlaku, ob kavi, tabornem ognju, na potovanjih, kolesarjenju, naključnem postanku, ko sem kje v hribih zašla in sem pri tam živečih ljudeh iskala pravo pot. Kjer koli pač.

Kakšno sporočilo nosijo vaše zgodbe? Kdo so ženske, ki jih v knjigi predstavljate?
Moje ženske so tudi sicer povsem vsakdanje. Zofija se, na primer, ne meni za »težko breme« petdesetih let, temveč raje uživa. Katjuši uspe, da se na dostojanstven način reši ljubimca. Valerija, ki ima že skoraj 80 let, nam na malce staroverski način predstavi svoj odnos do moškega. Ančka je napihnjena lutka, s katero se ljubi ljudomrzniški bančnik. Francko zalotim med rojevanjem, Angelci in njenemu dragemu ljubezenski odnos na precej humoren način zabelijo kolki, dotaknem se zakulisja v domačem življenju političarke, zabeležim zgodbo dekleta s posebnimi potrebami in posilstva med dvema ženskama. Zgodbe so zelo iz mesa in krvi, ob njih bralec nehote prepoznava like in dogodke, ki so tudi njemu blizu. Zdi se mi, da je to, da pišem o osebah, ki živijo z nami in med nami, glavna odlika knjige. Veste, najbolj bi me prizadelo, če bi mi kdo rekel, da je vse skupaj privlečeno za lase in, bognedaj, po ameriško napisano.

Kakšne smo in kakšne nočemo biti?
Ženske so najbolj jezne, ko jim rečeš, da se takrat, ko ljubijo, obnašajo enako, če že ne huje, kot njihove babice. Za to imam številne dokaze, saj sem medsebojne odnose žensk, ki so živele na začetku 20. stoletja, zelo intenzivno raziskovala. V tistem času so ženske ogromno potrpele, ker so bile od moškega življenjsko odvisne. On je bil tisti, ki jim je dajal streho nad glavo, denar in neko varnost. Današnja ženska zre na tiste čase dokaj zviška, a le do trenutka, ko se nesmrtno zaljubi. Ko se to zgodi, jo lahko moški, če le hoče, ovija okoli prsta. Ob njem vztraja še po tem, ko jo tepe, vara, izsiljuje, spolno nadleguje, izkorišča. Zatiska si oči pred realnostjo, četudi globoko v srcu vidi, da trpijo tudi otroci, da se ji okolica posmehuje. Od njega odide šele tedaj, ko je že skoraj prepozno ali pa si on najde drugo. Resničnih zgodb, ki vas prepričajo, da je žal res tako, je na vsakem koraku ogromno. Sicer pa je vsaka ženska rada nekaj posebnega, drugačna od druge. Že v genih se nam skriva nagnjenje do ustvarjanja; ne vem, ali je še kje v svetu toliko umetniško nadarjenih za kar koli kot ravno pri nas. Prav zaradi tega čutim do žensk veliko in globoko spoštovanje.

Ali v naši družbi še vedno obstaja mit cankarjanske matere?
Seveda obstaja, le oblike cankarjanstva so drugačne, kot so bile nekoč. Poznam ženske, ki so se odpovedale karieri, ker so se bale, da bi jih njihov moški zavrnil, če bi bile bolj izobražene, kot si je on predstavljal, da so lahko. Bila sem zraven, ko je »glava družine« z zamahom roke in brez besed odrinil krožnik na tla, ker mu nekaj ni bilo prav. Poznam ženske, ki nimajo niti vozniškega izpita, ker njihov princ meni, da so preveč zabite, da bi ga opravile. Pravijo, da med Slovenci vsak deseti preveč pije. Samo predstavljate si lahko, kakšno je življenje družine, ki se otepa z revščino, za povrh pa se pijancu nihče ne upa nič reči. Moški ponižujejo žene tudi s tem, da jih silijo v prostitucijo, menda so si na tak način nekateri ustvarili celo zavidljivo kariero.
V primerjavi s ponižanji, ki so danes marsikje povsem »normalna«, je Cankarjeva Francka videti zelo pokončna ženska.

Kakšne prijateljice smo ženske?
Morda se vam bom zdela čudaška, vendar nikoli v življenju nisem imela kakšne velike potrebe po prijateljicah. Zmeraj ko sem se s kakšno zbližala, sem potem videla, da sem zanjo le »ena od mnogih«, kar pa je istočasno pomenilo, da se je o mojih zaupnostih razpravljalo na več ravneh. To mi ni bilo nikoli všeč. Ženske smo pogosto preveč zaupljive in klepetamo tudi o stvareh, ki bi jih morale obdržati zase. Potem pa je ogenj v strehi, ko gredo naše težave, ko si tega najmanj želimo, od ust do ust. Hočem reči, da je žal vse preveč žensk, ki ne znajo o tem, kar se jim zaupa, molčati. Tudi name pogosto pritiskajo, naj povem, kdo so tisti, o katerih pišem. Na kraj pameti mi ne pade, da bi kogar koli izdala. Ženske, ki imajo to srečo, da lahko zaupnosti delijo z zares dobro prijateljico (govorim o ednini), je morajo biti iskreno vesele. Meni povsem zadoščata snaha in hči, če pa se mi kdaj nabere česa »preveč«, poskušam problem zmeraj rešiti sama – in to preden drugi izvedo zanj.

Kaj se zgodi z žensko, ki iskreno ljubi vse okoli sebe?
Nekakšna rakava rana današnje družbe je prevelika navezanost na domače ljubljenčke. Vedno pogosteje opažam, da so ženske potešeno zadovoljne s psom ali mačko. Živali se pretirano posvečajo, kar ni dobro, kajti nihče nam ljubezni ne vrača v tolikšni meri kot partner. Ne glede na to, da z njim ali njo včasih nismo najbolj zadovoljni. Opazno je tudi zatekanje v tako imenovano duhovnost, kar je tudi znamenje za alarm. Minulo soboto, ko sem se sprehajala okoli Blejskega jezera, sem nehote prisluhnila pogovoru dveh žensk, ki sta druga drugi utemeljevali, kako jima vsakovečerno komuniciranje z »marsovčki« nadomešča moške objeme. Kar je čista, če že ne grozljiva neumnost. Bojim se, da je tudi vedno manj žensk, ki bi »pozabljale nase«. V marsikaterem okolju je »žrtvovati se« na primer za otroke že skoraj psovka. Ženske imajo varuške, otroke naprtijo starim mamam in želijo uživati življenje. Ko se po gledališki predstavi vračam do avtomobila, videvam otroke pri desetih, dvanajstih letih, ki si podajajo steklenico. Sprašujem se, kakšne so njihove mame, ki jim ni mar, kaj otrok ob tej uri počne zunaj doma, ko bi bilo njegovo mesto po vseh pravilih že v postelji. Veliko je žensk, ki želijo uspeti, zlepa ali zgrda. Seveda obstajajo tudi tiste druge, ki ne znajo reči »ne« in prej kot zase poskrbijo za druge. Vendar slednje v mlajših generacijah počasi izginjajo …

Kaj se zgodi z žensko, ki se zaljubi?
Zaljubljena ženska se spremeni tudi na zunaj. Bolj začne skrbeti za svoj videz, obraz ji žari, za svojega moškega bi naredila vse, kar le lahko. Podreja se mu, prilagaja, poskuša mu v vsem ustreči, želje mu bere iz oči. Potihoma pričakuje, da bo on počel podobno, če ne, se počasi utrudi, naveliča, postane zagrenjena in razočarana. Ženske delamo veliko napako, ker o tem, kaj si želimo, nerade govorimo, nekako se nam zdi, da bi naši moški morali znati prebirati dušo – vsaj približno tako, kot to same počnemo. Zaljubljene ženske verjamejo, da bodo babjaka spremenile v vzornega zakonskega moža, pijanca odvadile pitja. Žal se čudeži ne dogajajo ravno pogosto. Zelo boleče je opazovati tiste ženske, ki moškega ne zapustijo niti po tem, ko jih je ta razočaral in prizadel. Ljubezen ženski pogosto zamegli razum, hkrati pa ji srce odpre preveč na široko.

Ima ženska, ki je v vlogi matere in poslovne ženske, pravico biti egoistična in zahtevati čas zase?
V teh rečeh sem precej tradicionalna. Prepričana sem, da se mora mama posvečati otrokom, kar z drugimi besedami pomeni, da so otroci pred kariero. Ženska, ki želi biti uspešna, mora imeti idealnega partnerja, s katerim si obveznosti enakopravno deli. Obvezno pa potrebuje tudi mamo, taščo ali teto, da ima otrok vsaj enega bližnjega, ki ga pocrklja, objame, stisne k sebi, ko je mama na službeni poti.

Kakšna je po vašem mnenju ženska v 21. stoletju?
Ženski danes nikakor ni lahko. Drznem si celo reči, da ji še nikoli doslej nismo izražali tako malo spoštovanja kot ravno zdaj. Njeno telo izrabljamo v oglaševalske namene, razgaljamo jo že zaradi trapaste paštete, ki jo hoče proizvajalec bolje prodajati. Prepričali smo jo, da je zunanjost pomembnejša od srca. Zaradi praznjenja njene denarnice so zgradili na milijone kvadratnih metrov nakupovalnih centrov. Poneumljamo jo z izbrano literaturo tipa »kako najti pravega moškega« ali »kaj narediti, da bom zanj seksi in lepa«. Po eni strani ji peremo možgane z mehiškimi nadaljevankami, po drugi strani pa jo prepričujemo, da bo feminizem rešil svet. Brez besed opazujemo, ko si prebadajo nos, ustnice, jezik, sramne ustnice, popek, ker želijo ugajati moškemu. Uničujejo si zdravje in tudi naravno lepoto, ko si vstavljajo silikonske vložke v prsi. Prepogosto živimo v utvari, da ženska za srečo potrebuje doktorat, potovanja, stanovanje, visoke pete in psa, ki jo bo počakal v samotnem stanovanju. Pri moških premalokrat iščejo srce in dušo, prepogosto izberejo tistega, ki jih zna oviti okoli prsta z zunanjimi atraktivnimi atributi.
Sodobna ženska zlepa ni zadovoljna ženska. Izpolnjena. Pocrkljana in ljubljena. Bojim se, da tudi današnja ženska prepogosto joče, podobno kot so jokale babice, le razlogi za solze so drugačni.

Kaj se lahko ženske naučimo iz vaše knjige?
V knjigi opisujem usode 52 žensk. Svet, v katerem živimo, je včasih neprijazen, drugič ponuja nove izzive in priložnosti, ki bi jih morale zgrabiti z obema rokama. Tudi »moje« ženske bi pogosto želele poleteti nad oblake, ker mislijo, da tam zgoraj – v tamkajšnjih gradovih – živijo princi na belem konju. Nekatere se rade ljubijo, druge moškega v postelji odvračajo. Pogosto padejo na kolena, a sem jim zmeraj dala priložnost, da se vnovič dvignejo in gredo naprej. In to je tisto, kar se mi zdi zelo pomembno – da kljub potolčenim kolenom ne omagamo in se ne vdamo. Znajo se boriti, imajo smisel za humor, priznavajo svoje napake in tudi zato doživljajo, da za dežjem posije sonce. Na kratko bi zato lahko dejala, da se iz njihovih zgodb naučimo upati, da bo tudi naš jutrišnji dan lahko drugačen, če bomo za to, seveda, tudi same kaj postorile.