"Moja srčna želja je, da bi enkrat gnojnico s cisternami pripeljali v prestolnico in jo polili po mestu, da bi v Ljubljani videli, kako diši druga stran šnicla," hudomušno prizna kmet Andrej Podpečan iz Galicije, ki leži na prehodu iz Savinjske v Šaleško dolino.

Se mu bo ta želja uresničila jeseni, ko Sindikat kmetov Slovenije napoveduje nov kmečki punt? Podpečan meni, da bi bil ta sicer potreben, saj je slovenska družba po njegovem organizirana tako, da ves sistem deluje na izsiljevanju, zato po normalni poti ni mogoče ničesar doseči. "Toda mislim, da smo kmetje včasih malo premalo vztrajni in hrabri, nimamo pa niti liderja, kakršen je bil Ivan Oman," ugotavlja.

Podpečanova kmetija se preživlja s prirejo mleka in pridelavo žit, nekaj imajo tudi gozda. Pri hiši je (z Andrejevo mamo vred) kar osem parov marljivih rok, a kljub temu z mlekom in pšenico, ki jima je cena v zadnjem letu drastično padla, ustvarjajo izgubo. Tudi zato sta na njihovem kmečkem dvorišču iz nekdanjega hleva pred kratkim zrasli še zelo lična apartmajska hiša ter sirarna s sobo za pokušnjo sirov, vredni milijon evrov.

Pred štirimi leti ste bili med prvimi, ki ste začeli mleko prodajati italijanskim mlekarnam. Takrat ste zanj dobili 38 centov za liter, danes le še 22 do 23. Obžalujete to odločitev?

To je približno tako kot s poroko; žene ne moreš imeti samo takrat, ko je dobre volje, ampak tudi takrat, ko je tečna. V Italiji je cena mleka v zadnjem letu res padla bolj kot v Sloveniji, zato imamo na mesec od 1500 do 2000 evrov minusa. Toda če seštejem, koliko smo dobivali prej, smo še vedno v plusu. Upoštevati je treba tudi to, da če takrat ne bi nekateri slovenski kmetje ušli v Italijo, bi bilo še danes vse slovensko mleko cenejše.

Letos so zelo nizke tudi odkupne cene pšenice…

Pri pšenici gre za nateg stoletja. V Klasje Celje sem je odpeljal 7,5 tone. Za kilogram naj bi v najboljšem primeru dobil 9,8 centa, saj so jo vso uvrstili v razred C, torej med krmno pšenico, a jo bomo zagotovo pojedli ljudje, saj v resnici ni tako slabe kakovosti. Ko mi bo zmanjkalo lanske moke, bom v mlin peljal letošnjo pšenico te iste sorte in iz istega sistema. Pridite takrat in videli boste, ali je kruh iz nje užiten ali ne. Sam sem prepričan, da je!

Ko sem videl, koliko mi ponujajo za pšenico, sem šel v trgovino vprašat, koliko stane najcenejši kruh. Kilogram je po 1,84 evra. Iz kilograma pšenice dobiš približno kilogram kruha. Toda tudi če vsi slovenski pridelovalci svojo pšenico podarimo, bo najcenejši kruh namesto 1,84 stal 1,74 evra, saj s kruhom nekdo ogromno zasluži. Preko njega pač plačujemo kredite za gradnjo trgovskih centrov.

Pri pšenici, žal, ne gre več za nizko, ampak za krivično ceno, če izhajamo iz tega, koliko stane kruh, ki je tudi po tri evre za kilogram. Pa primerjajmo to z uporabo javnega WC-ja, ki stane pol evra, kar je pet kilogramov pšenice oziroma več kot dva litra mleka. Pred kratkim so mi izdrli zob. To me je stalo 27 evrov ali 130 litrov mleka. Poudariti želim, da so cenovna razmerja povsem porušena in da bi ta problem morali reševati politiki.

Kaj se v Sloveniji, ki ima veliko težje razmere za kmetovanje kot večina preostale Evrope, sploh splača pridelovati?

Realno nič, kajti ko človek pride pred delikateso, se postavi vprašanje, koliko je domoljubov, ki bi dali za slovenski sir nekaj evrov več kot za nizozemskega. Tukaj namreč deluje trg, a bi bilo treba spodbujati tudi nacionalno zvest, kot jo denimo Avstrijci. Mi imamo v svojih glavah še vedno zgodbo iz Jugoslavije, ko je bilo vse, kar je bilo pri nas, slabe kakovosti, vse tuje pa je bilo boljše. Toda ljudem bi bilo treba dopovedati, da so sami svoji grobarji, če tekajo naokrog za poceni hrano.

Mislim, da je s hrano podobno kot z avtomobili: vsem v Sloveniji je jasno, kakšen avto dobiš za 6000, kakšnega za 20.000 in kakšnega za 100.000 evrov. Po drugi strani pa imajo vsi občutek, da mora biti najcenejša hrana na ravni mercedesa. Ni zavesti, da je naložba v dobro hrano naložba v samega sebe. Kdor teka od akcije do akcije, mora verjetno računati, da bo pozneje pogosto čakal v čakalnici pri zdravniku.

Bi vam bilo lažje, če se ne bi ukvarjali s kmetijstvom?

Še zmeraj sem vesel in ponosen, da sem kmet. Upam si celo trditi, da ne živimo slabo. Toda če bi delali le od ponedeljka do petka po osem ur nad dan, bi bila kriza. Zakaj pri naši hiši še vedno živimo solidno? Ker vsi delamo od jutra do večera. Imam pet otrok, dve hčeri sta od doma, ena je doma, ena še študira, in pravim tako: če gremo vsi južinat, zakaj ne bi šli vsi tudi v hlev?!

Sem pa opazil, da so slovenski politiki nehali uporabljati besedo lenuh. Vsi govorijo le o socialno šibkih. Ko pa grem pogledat po naši fari, sem prepričan, da je 50 do 70 ljudi lenih kot pes. Ne delajo nič, živijo od socialne podpore, vsak dan gredo na kavico in cigarete, otroka peljejo v vrtec… Vse to je socialno šibko, nihče ne govori o lenuhih, na kmetijo pa ne moremo dobiti človeka, ki bi nam prišel pomagat.

Nedavno ste bili v Luksemburgu na vseevropskem protestu kmetov. Kaj ste se tam naučili?

To, da mora biti protest uporaben. Če greš tja in mahaš s transparenti, se ti vsi le smejijo. Pri zdajšnji mizerni ceni pšenice zato predlagam, da vsi proizvajalci podarimo predsedniku vlade po eno vrečo pšenice, pa naj jo proda in tako reši krizo tistih revežev, ki nočejo delati.