Nasprotnike pokojninske reforme, ki bodo ta teden začeli zbirati podpise za naknadni referendum, med drugim razburja, da naj bi po novem morali delati nekoliko dlje, saj se starostna meja dviguje s 60 na 62 (za 40 let dobe) oziroma s 65 na 67 let (za najmanj 15 let dobe). V Delavski koaliciji sprašujejo, ali je pravično, da bodo najdlje delali zlasti delavci, ki delajo v bolj neugodnih delovnih razmerah in so pri zdravju najbolj prikrajšani, pa čeprav za bolje odmerjeno pokojnino.
Podrobnejši pregled podatkov razkriva, da v Sloveniji v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi oziroma državami OECD ne le kasneje vstopamo na trg dela (zaradi študija, kar že samo po sebi vodi v dvigovanje upokojitvene starosti), temveč ga tudi hitreje zapuščamo. »Po številu delovno aktivnih v starostni skupini od 55 do 59 let je Slovenija tik pod evropskim povprečjem. V starostni skupini od 60 do 64 smo predzadnji, enako v starostni skupini nad 65 let. V drugih evropskih državah oziroma državah OECD enostavno delajo dlje,« pravi Igor Feketija, državni sekretar na ministrstvu za delo in soavtor reforme. »Ravno tako gremo precej zgodaj v pokoj, kar je pozitivno, a dokler si to lahko privoščimo. Moški gredo samo v štirih državah OECD prej v pokoj kot v Sloveniji, ženske pa samo v dveh. Tudi po reformi bo Slovenija med tremi državami OECD, v katerih gredo ljudje najhitreje v pokoj,« razlaga Feketija.
Živimo vse dlje, upokojujemo se razmeroma mladi
Slovenija je že zdaj tudi pri vrhu seznama držav po letih, ki jih upokojenec preživi v pokoju. Ženske v povprečju nekaj več kot 24 let, moški pa dobrih 18 let. Odstotek odraslega življenja, ki ga preživimo v upokojitvi, je med višjimi v EU. »Upokojitev pri ženskah danes traja več kot 60 odstotkov delovne dobe. Polovico toliko, kolikor so delali, v pokoju v povprečju preživijo moški. Zato ne bo držalo, da gremo v pokoj samo še umret,« poudarja Igor Feketija, državni sekretar na ministrstvu za delo in soavtor reforme.
Živimo torej vse dlje, upokojujemo pa se še vedno razmeroma mladi.
Čeprav je daljšanje življenjske dobe pozitiven dosežek, to hkrati zaradi demografskih sprememb pomeni, da vedno več ljudi vse daljše obdobje prejema pokojnino, medtem ko je delovno aktivnih, ki zanje vplačujejo, vse manj, kar načenja vzdržnost sistema. Feketija pojasnjuje, da ima Slovenija že danes eno slabših razmerij med zavarovanci in uživalci v EU (trenutno 1,55 aktivnega na enega upokojenca), samo šest držav ima nižje.
S pokojninsko reformo avtorji na to med drugim odgovarjajo z dvigom starostne meje za upokojitev. Podatki Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kažejo, da se je v zadnjih desetih letih povprečna upokojitvena starost zvišala za približno dve leti pri moških in skoraj tri pri ženskah. Moški, ki so se lani upokojili starostno, so bili v povprečju stari 62 let in 10 mesecev, ženske pa 61 let in 11 mesecev. Že zdaj se torej v povprečju ljudje upokojujejo bistveno prej kot pri 65 letih. V naslednjih desetih letih pa se bo po projekcijah upokojitvena starost zvišala še za približno dve leti.
Nekateri izčrpani, drugi premalo finančno motivirani
Dr. Jaka Cepec z ljubljanske ekonomske fakultete pojasnjuje, da so sodeč po raziskavah razlogi za zgodnje zapuščanje trga dela in upokojevanje različni in kompleksni.
Eden je zdravstveno stanje in izčrpanost, ki pa ni le značilnost tistih, ki začnejo delati zelo mladi in delajo v težjih pogojih, temveč se s tem srečujejo tudi ljudje v tako imenovanih intelektualnih poklicih.
Drugi, zgodovinsko pogojen razlog je, da smo v Sloveniji tradicionalno ljudi ob finančnih krizah sistemsko predčasno upokojevali, da ne bi imeli na trgu dela prevelikega števila brezposelnih. »Čeprav je danes situacija drugačna, delavcev pa primanjkuje, v kulturi še vedno ostaja miselnost, da je treba starejše čim prej upokojiti.«
Tretji razlog je neprilagojenost delovnega okolja in pričakovanih delovnih rezultatov starejšim, ki bi s starostjo morali postati bolj mentorji kot pa aktivni izvajalci del. Brez teh ukrepov bi višanje upokojitvene starosti lahko vodilo v slabšanje zdravstvenega stanja in posledično bolniške odsotnosti, torej večji strošek za zdravstveno blagajno.
Četrti, pomembni razlog pa so preslabe ekonomske spodbude za podaljševanje delovne aktivnosti za tiste, ki zmorejo in si želijo delati dlje. Pokojninska reforma bi bila lahko na tem področju ambicioznejša, kar Cepec ocenjuje kot zamujeno priložnost.
Bi morali delo upokojencev bolj liberalizirati?
Kot opozarja, nekateri po izpolnitvi upokojitvenih pogojev ne želijo več ostati zaposleni oziroma se reaktivirati za polni delovni čas, pač pa za krajšega, pri čemer institut delne upokojitve ekonomsko ni dovolj privlačen. Prav tako se morajo v primeru polne zaposlitve odpovedati 60 odstotkom pokojnine. Na ministrstvu za delo ocenjujejo, da je spodbuda v obliki 40 odstotkov pokojnine v primeru nadaljevanja polne delovne aktivnosti (največ tri leta, nato je delež le še 20 odstotkov pokojnine) dovolj visoka in deluje motivacijsko (izkorišča jo približno 15.000 upokojencev), prav tako višanje odmernega odstotka (za vsakih dodatnih šest mesecev pokojninske dobe brez dokupa se poveča za 1,5 odstotka, vendar skupno največ tri leta). S pokojninsko reformo se ti bonusi bistveno ne spreminjajo.
Pravna stroka s področja delovnega prava in socialne varnosti na načelni ravni možnosti, da bi posameznik lahko prejemal starostno pokojnino in hkrati ostal polno delovno aktiven, nasprotuje z argumentom, da pokojninsko zavarovanje služi kot zavarovanje za primer izgube dohodka zaradi starosti.
Dr. Cepec meni, da je takšen argument nedosleden, saj imajo upokojenci lahko številne druge vrste dohodkov. Kot izguba dohodka se namreč štejejo zgolj opravljanje dela v delovnem razmerju, samostojna dejavnost ter status družbenika, ki je hkrati poslovodja v družbi. Vse druge oblike ekonomske aktivnosti pa so za prejemnika pokojnine še naprej dovoljene.
Namesto popolne zavrnitve možnosti dvojnega statusa zaradi pravnoteoretičnih argumentov, tako Cepec, potrebujemo sistematično, strokovno in predvsem odprto razpravo, saj izkušnje iz drugih evropskih držav in empirični ekonomski argumenti jasno kažejo, da liberalizacija dela upokojencev lahko prinese pomembne koristi tako za posameznike kot za celotno družbo, medtem ko na drugi strani ni jasno, kdo bi bil s to spremembo dejansko oškodovan.
Kljub polni zaposlenosti in močnemu zaposlovanju tujcev v zadnjih letih je obremenitev pokojninske blagajne velika. Vanjo moramo zaradi primanjkljaja vsako leto nameniti znatna dodatna sredstva iz proračuna – letos že 1,41 milijarde evrov.
»Ekonomski podatki jasno kažejo, da bi si kot država morali močno prizadevati, da bi tudi uživalci starostnih pokojnin ostali delovno aktivni. Delovno aktivni uživalci starostne pokojnine namreč še naprej polnijo vse socialne blagajne, saj od svojega dohodka plačujejo prispevke. Poleg tega plačujejo dohodnino in druge davke, s čimer povečujejo proračunske prihodke. Dodatni dohodek jim omogoča višjo potrošnjo, kar povečuje prilive v proračun prek davka na dodano vrednost, trošarin in drugih dajatev,« je sklenil dr. Cepec.
