Državni zbor je s 50 glasovi za, 34 proti in tremi vzdržanimi sprejel zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Nova zakonodaja to pravico posamezniku dodeljuje ob neznosnem trpljenju, učinkovino pa bi si v telo vnesel sam. Po presoji zdravnika mora biti trpljenje posledica hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja, zdravljenje mora biti izčrpano, brez utemeljenega pričakovanja ozdravitve oziroma izboljšanja. Zakon te možnosti po drugi strani ne omogoča ob trpljenju zaradi duševne bolezni ali ob »utrujenosti od življenja«. Koalicijski poslanci so tudi tokrat poudarjali, da bo bolnik odločitve sprejemal sam, opozicijski pa so zakonu ostro nasprotovali.
Poslanci o (ne)zadostnosti paliativne oskrbe
To ni poraz medicine, je zatrdila predlagateljica Tereza Novak (Svoboda). »Poraz medicine je, če si ta jemlje pravico, da ljudem ne pusti umreti po njihovih željah tudi takrat, ko jim ne more več pomagati,« je poudarila. Čeprav paliativna oskrba večinoma zadošča, da človek ob iztekanju življenja ne doživlja neznosnega trpljenja, ni vedno tako, je dodala. Ko govorimo o prostovoljnem končanju življenja, govorimo o svobodi, ne o prisili, o pravici, ne o obvezi, je ugotavljala Bojana Muršič (SD). Odločitev za končanje življenja ni lahka za nikogar, je opozorila Nataša Sukič (Levica). Izpostavila je tudi, da možnost zlorab preprečujejo številne varovalke.
»Poskrbeti moramo za ljudi, jim olajšati trpljenje, ne pa jih umoriti,« je bila do nove zakonodaje kritična Alenka Jeraj (SDS). Ocenila je tudi, da pomoč pri končanju življenja ne more biti zdravstvena storitev, ki je financirana iz javnih sredstev. »Zakaj bi to morali plačevati iz zdravstvene blagajne, saj ne gre za zdravljenje,« je dejala. Zakon ruši temelje družbenega reda, kljub popravkom pa še vedno pušča možnosti za zlorabe, je ocenila Iva Dimic (NSi).
Še enkrat o vzrokih smrti
Tik pred odločanjem o zakonu so poslanci zaradi predlaganega dopolnila NSi, ki ni bilo sprejeto, znova presojali tudi o tem, kako ob prostovoljnem končanju življenja trpečih bolnikov označiti vzroke smrti. V NSi menijo, da bi bilo treba smrt za potrebe zdravniškega potrdila o smrti in poročila o njenem vzroku v teh primerih opredeliti kot samousmrtitev s pomočjo na podlagi zakona. Ob trenutnem zakonskem besedilu bo v evidencah in poročilih o javnem zdravju prihajalo do izkrivljenih statistik umrljivosti, menijo v NSi. To lahko vodi v neupravičen padec kakovosti zdravljenja v Sloveniji v mednarodnih primerjavah, so posvarili in poudarili, da zakon vzpostavlja dvojno določitev vzroka smrti. Po eni strani je takšna smrt opredeljena kot samousmrtitev s pomočjo, so dodali, po drugi strani pa zakon določa, da za neposredni vzrok šteje huda bolezen ali trajna okvara zdravja. Predlagali so tudi črtanje odstavka, ki predvideva, da smrt, ki je nastopila kot posledica postopka uveljavljanja pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ne šteje za nasilno smrt. »Dejstvo, da človeku pri tem pomaga zdravstveno osebje in da se samomor zgodi z odobritvijo države, ne odpravlja elementa nasilja nad lastnim življenjem, ki je vsebovan v samomoru,« so zapisali.
Da lahko v zakonu predvideni način beleženja smrti resno ogrozi verodostojnost slovenskih statistik, so v zadnjih dneh opozarjali tudi v Zdravniški zbornici Slovenije. Zakonski predlog je bil v primeru spremljanja vzrokov smrti že dopolnjen ob drugi obravnavi. Prvotno bi samousmrtitev pri uveljavljanju nove pravice neznosno trpečih štela kot neposredni in osnovni vzrok smrti, glede na sprejeti zakon pa bi kot neposredni vzrok obveljala huda neozdravljiva bolezen ali druga trajna okvara zdravja.
Kdo bo imel zadnjo besedo
Usoda nove zakonodaje bo jasna šele v nadaljevanju. Poleg veta državnega sveta in ponovnega potrjevanja v državnem zboru je mogoče pričakovati tudi pobudo za ustavno presojo ali celo več tovrstnih pobud. Nasprotniki zakona so že omenjali pobudo o naknadnem zakonodajnem referendumu.
Spomnimo: na lanskem posvetovalnem referendumu o možnosti uzakonitve pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenju je za glasovalo 54,89 odstotka volilcev, proti pa jih je bilo 45,11 odstotka. Pred tem so poslanci zavrnili zakonski predlog, ki je urejal to pravico, pripravili pa so ga v združenju Srebrna nit.
