Razpravo je, kot je znano, sprožil sam Borut Pahor ob najavi svoje vnovične kandidature, ko je dejal, da v svojem morebitnem drugem mandatu ne bo moralna avtoriteta, ampak le politična, in se pri tem skliceval na papeža Frančiška, ki je, povprašan glede istospolno usmerjenih, dvignil roke in rekel, kdo sem jaz, da bi sodil. Pahorjevo oznanilo je takoj sprožilo burne odzive na družbenih omrežjih. Za mnoge je izrekel nekaj spornega, za številne celo nekaj osupljivega. Drugi spet so ga zagovarjali. O tem se je vnela polemika med Borisom Vezjakom in Matevžem Krivicem. Na to nit se priključujemo mnogi. Poleg predsedniških kandidatov, ki so se o tem izrekli, so se vanjo vključili tudi vidni intelektualci, doktorji znanosti, zaradi česar pomen te javne razprave presega okvire volilne kampanje. Poleg obeh že omenjenih so svoje dodali vsaj še Božidar Debenjak, Andraž Teršek, Peter Jambrek, Rok Svetlič in še kdo. Tu je še Milan Brglez, ki je skotalil prvi kamenček tega plazu, saj je bilo Pahorjevo stališče odziv na Brglezovo trditev, da je predsednik »vrhovna moralna in politična avtoriteta v državi«, izrečeno ob razglasitvi dneva volitev.
Pozornosti vredno je dejstvo, da so (z izjemo Brgleza) v razpravi udeleženi strokovnjaki predvsem dveh akademskih ved: ustavni pravniki in filozofi. Še večje pozornosti je vredno to, da so se pripadniki teh dveh strok brez odstopanj uvrstili v dve mnenjski skupini, ki imata diametralno nasprotna stališča. Temu vzorcu ustreza celo stališče Roka Svetliča, ki je na osnovno vprašanje v nekaterih pogledih odgovoril pritrdilno, v drugih pa nikalno, saj je Svetlič po izobrazbi oboje, pravnik in filozof. Ustavniki in filozofi torej stojimo na nasprotnih bregovih. Pahorju, ki se hvali s svojo združevalnostjo, je uspelo vnesti razdor vsaj med ti dve skupini.
Če oba pogleda na lik predsednika poenostavimo do meje smiselnega, ju lahko povzamemo takole: pravniki menijo, da predsednik s funkcijo pridobi avtoriteto, vendar je ta politična, ne pa moralna. Moralno lahko naknadno pridobi kot posledico svojih stališč in dejanj v očeh drugih. Na drugi strani se filozofi (tu je moja posplošitev morda pogumnejša) bolj ali manj strinjamo, da moralna avtoriteta predsednika ni ločena in naknadna politični, temveč je politični notranja in od nje neločljiva. Politična avtoriteta je za nas pravzaprav le posebna vrsta moralne avtoritete.
Če bi intelektualci še kaj veljali, bi družbo moralo zaskrbeti, da se vsi iz obeh strok, ki so se priglasili k besedi, tako globoko razhajajo glede tako temeljnega vprašanja o političnem ustroju države. Drznem si celo misliti, da smo v tem razhajanju presenetili drug drugega. Ta osuplost, ki smo jo sprožili, pa spet govori o tem, da med tema strokama ni utečene strokovne izmenjave mnenj. In res je ni. Kot da se moralni in politični filozofi ukvarjamo z nečim povsem drugim kakor ustavni pravniki. Eden od sklepov razpravljanja o moralni avtoriteti bi moral biti, da bi morali najti način, kako pogosteje izmenjati poglede na vprašanja, ki nas družijo.
Zdaj pa k stvari. Vtis je, da pravniki v svojih zapisih izhajajo iz pravne opredelitve lika predsednika in po tej poti pridejo do sklepa, da pravno avtoriteta predsednika ni določena kot moralna avtoriteta. Ta je le možna, saj je pravne določbe ne izključujejo. Toda ta pot ne zastavi odločilnega vprašanja razmerij med moralo in politiko in med moralo in pravom. Ta pot zasenči nujnost presečišča med politiko in moralo in med pravom in moralo. V tej luči se politika pokaže skladna z ljudskim pogledom nanjo: je območje, v katerem je mogoče v imenu političnih ciljev zanemariti moralne vrednote, če le to storimo skladno s pravnim redom. Vrata v makiavelizem so s tem na stežaj odprta. Razlogi za neudeležbo na volitvah so okrepljeni.
Aristotel je etiko in politiko razumel kot dve veji iste znanosti o doseganju srečnega življenja. Ta znanost je politična znanost, njena notranja veja je bila etika. Moderna doba in ideja človekovih pravic razmerje med etiko in politično konstrukcijo v osnovi zasukata. Veda je še skupna, vendar zdaj ne izhaja več iz prvotnosti politične skupnosti, ampak iz posameznika, ki se je, kot nas uči Hobbesova teorija pooblastitve kot avtorizacije, po svoji volji zato, da bi zaščitil svoje interese, združil z njo. Izhajajoč iz posameznika je zdaj moralna filozofija tista, ki obsega tudi politično. Še vedno pa sta to dve veji iste skupne vede.
Če kot opredelitev morale vzamemo zelo preprosto trditev, da je morala vsak odgovor na vprašanje, kaj je dobro oziroma prav storiti, je na dlani, da politika, ki med drugim predlaga, sprejema in uveljavlja zakone ter podobne regulativne akte, ustreza tej široki opredelitvi morale. Vsaj Pahorjevo prezrtje navzočnosti moralne avtoritete v političnem lahko pripišemo prepričanju, da je morala le individualna, ne pa tudi kolektivna, in sopripadnemu prepričanju, da se s kolektivnim ukvarja le politika. A ni tako.
Po prisegi mora predsednik »spoštovati ustavo« in s tem njene moralne vrednote, med katerimi je nosilna ideja moralne enakosti dostojanstva vsake osebe. Ali za predsednika, ki ostane nem ob vstopu rasistične, seksistične, etnocentrične, antisemitske in ksenofobične govorice v javni prostor, lahko rečemo, da jo spoštuje? Navsezadnje mi ni toliko mar, ali predsednik o tem spregovori kot politična ali kot moralna avtoriteta, mi je pa še kako mar, če tega ne stori. Vsem tem govoricam je namreč skupno, da kršijo idejo moralne enakosti ljudi, ki je vpisana v ustavo.
Javna morala ni toliko kodifikacija spodobnega ravnanja, ki je pravno še neregulirano in prepuščeno uvidevnosti posameznika, temveč predvsem razmejevanje ravnanja, ki je skladno z ustavnimi vrednotami, od tistega, ki to ne more biti.
