Ribarjenje nekdanjega direktorja urada za preprečevanje pranja denarja Damjana Žuglja, ki je v času tretje Janševe vlade konec leta 2021 zgolj na podlagi kratke anonimke bankam poslal 238 zahtev za vpogled v 195 transakcijskih računov 107 fizičnih oseb in podjetij celo za petnajst let nazaj, je po svoji vsebini zloraba širokih pooblastil, ki jih ima na voljo urad za preprečevanje pranja denarja. Ali je šlo morda tudi za kaznivo dejanje, zdaj preiskujeta policija in tožilstvo.
Čeprav okoliščine kažejo, da je šlo za več kot sporno brskanje po računih za tedanjo oblast zanimivih oseb, pa je dejstvo, da zakonodaja uradu za preprečevanje pranja denarja pušča precej proste roke in računa na visoko stopnjo integritete in sposobnosti samoomejevanja vodilnih na uradu.
Z leti se je nabor širil
Prvi zakon o preprečevanju pranja denarja smo v Sloveniji dobili leta 1994, od takrat pa je državni zbor sprejel še štiri njegove različice in devet novel. Od leta 2007, ko so poslanci sprejemali tretjo različico zakona, se ime zakona glasi zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, zgodovinski pregled pa kaže, da so se pristojnosti urada za preprečevanje pranja denarja praktično ves čas širile.
Po prvem zakonu iz leta 1994 je urad od različnih bank in sorodnih organizacij podatke o sumljivih transakcijah zahteval le v primeru, da je zaznal razloge za sum, da je v kateri izmed transakcij prišlo do pranja denarja. Leta 2001 se je zakonska podlaga že razširila. Sum ni bil vezan več zgolj na transakcijo, temveč tudi na osebe, hkrati pa je urad poleg podatkov o sumljivih transakcijah lahko zahteval tudi informacije o premoženjskem stanju, bančnih vlogah in »vse druge podatke in informacije, ki so potrebne za odkrivanje pranja denarja«. Že čez šest let smo dobili nov zakon, ki je pristojnost urada razširil tudi na odkrivanje financiranja terorizma. Prav tako je urad po novem lahko zahteval podatke o osebah, ki niso bile neposredno osumljene, ampak je bilo za njih mogoče sklepati, da so sodelovale oziroma bile kako drugače udeležene v transakcije preiskovanca.
Leta 2016 je novi zakon še bolj razširil nabor pogojev za začetek pridobivanja podatkov urada za preprečevanje pranja denarja. Po novem ni bilo več treba, da se sum pranja denarja ali financiranja terorizma nanaša na konkretno transakcijo ali osebo, temveč so bila lahko sumljiva tudi sredstva ali premoženje. Prav tako je lahko urad začel brskati po bančnih in drugih podatkih že, če se je sum nanašal na povezana predhodna kazniva dejanja in ne zgolj na pranje denarja ali financiranje terorizma. Hkrati so v zakon dodali možnost, da urad podatke pridobiva za potrebe tožilstva v postopkih zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora.
Dovolj že najnižji dokazni standard
Že od vsega začetka lahko urad od bank in drugih organizacij podatke sam zahteva že na podlagi razloga za sum, ki je najnižji dokazni standard (pred utemeljenim razlogom za sum, utemeljenim sumom in onkraj razumnega dvoma). Podobno je tudi v (pred)kazenskih postopkih, vendar lahko policija in tožilstvo bančne podatke dobita le na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika. Ta pa odredbe zgolj na podlagi anonimke bržkone ne bi nikoli podpisal. Tako meni tudi odvetnik in strokovnjak za kazensko pravo Blaž Kovačič Mlinar, ki pojasnjuje, da mora sodišče opraviti presojo zanesljivosti informacije in informatorja, kar je pri anonimki bistveno težje oziroma nemogoče. Urad za preprečevanje pranja denarja ima po drugi strani bistveno bolj proste roke, Kovačič Mlinar pa opozarja, da so razlogi za sum pri brskanju po bančnih podatkih (bodisi zaradi preprečevanja pranja denarja ali pa predkazenskega postopka) vprašljivo nizek dokazni standard, saj bančni izpiski o posamezniku razkrivajo ogromno podatkov. Zato bi bil sam bolj naklonjen zakonski ureditvi, ki bi za tovrstno pregledovanje terjala utemeljen razlog za sum.
Nekdanji direktor urada za preprečevanje pranja denarja Klaudijo Stroligo je ob zadnji aferi poudaril, da urad le redko začne preiskovati na podlagi anonimk ter da se v takšnem primeru najprej na manjšem vzorcu zahtevanih podatkov preveri, ali navedbe v anonimki sploh držijo.
Trenutna zakonodaja na ustavnem sodišču
Aktualni zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma je peti po vrsti, sprejet je bil marca 2022 (po Žugljevi eskapadi) in je vmes doživel že eno novelo, ustavno sodišče pa presoja ustavnost kar devetih njegovih členov. Na ustavno sodišče se je z zahtevo za oceno ustavnosti lani avgusta obrnil urad informacijske pooblaščenke, ki je že ob sprejemanju aktualnega zakona opozarjal, da zakon omogoča čezmerno poseganje države v pravice do varstva podatkov. Zahtevo za oceno ustavnosti so nazadnje podali na podlagi dveh inšpekcijskih postopkov, ki ju vodijo v uradu informacijske pooblaščenke. Ena izmed prijav se nanaša na domnevno nezakonite vpoglede v baze podatkov na zahtevo nekdanjega direktorja urada, drugi prijavitelj pa želi od urada za preprečevanje denarja prek informacijske pooblaščenke izvedeti, katere podatke je urad v njegovem primeru pridobival od bank.
V luči zadnje afere se vprašanje o pooblastilih in varovalkah postavlja samo od sebe, na ministrstvu za finance pa so nam pojasnili, da zakonskih sprememb za zdaj še ne načrtujejo. »Za izpolnjevanje svojih nalog finančne obveščevalne enote mora imeti urad možnost, da obravnava tudi podatke in informacije, ki jih prejema spontano iz drugih virov ali v povezavi z običajnimi viri, kot so na primer prijave sumljivih transakcij in pobude. Osnovno vodilo pa je, da urad na podlagi teh podatkov in informacij uporabi svoja pooblastila zgolj, kadar lahko presodi, da vsebujejo razloge za sum pranja denarja ali financiranja terorizma,« pojasnjujejo na finančnem ministrstvu.
