V slovenskih osnovnih šolah je v prejšnjem šolskem letu 959 otrok druge narodnosti obiskovalo dopolnilni pouk maternih jezikov in kultur, ki ga ureja zakon o osnovni šoli. Šolsko leto pred tem je bilo takšnih 573, v prejšnjih letih pa se je gibalo okoli 300, so nam pojasnili na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, ki dopolnilni pouk sofinancira na podlagi javnega razpisa. Učili so se nemščino, albanščino, makedonščino, srbščino, ruščino, bosanščino, kitajščino, ukrajinščino, madžarščino, hrvaščino, francoščino, romščino.
V NSi so kljub temu zagnali vik in krik ob tem, ko so koalicijski poslanci v predlogu zakona o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ med drugim zapisali tudi člen v zvezi z učenjem maternega jezika in kulture za otroke pripadnikov omenjenih narodnih skupnosti. Člen je sprva predvideval, da bi ministrstvo, pristojno za vzgojo in izobraževanje, zagotavljalo oziroma omogočalo, po zadnji različici pa spodbujalo učenje maternega jezika in kulture za otroke pripadnikov narodov SFRJ. Po mnenju NSi naj bi vlada s tem uničevala naš jezik, kulturo in narod. Prvopodpisani pod zakon, poslanec Levice Matej Tašner Vatovec, je opozoril, da bi z zakonom otrokom pripadnikov narodov SFRJ, ki so slovenski državljani, glede na njihov poseben položaj nove narodne manjšine zgolj omogočili bolj sistematičen način uresničevanja teh pravic. Šlo bi torej za nadgradnjo že obstoječe prakse predvsem na simbolni ravni, ki ne bi bistveno vplivala na državni proračun, kar so očitali v NSi.
Koalicija je pod pritiski člen nazadnje umaknila, ob tem pa tudi sama ugotovila, da bi bilo bolj sistemsko izvajanje te naloge v praksi težko izvedljivo.
NSi smo vprašali, zakaj kljub umiku člena še vedno vztraja pri posvetovalnem referendumu. Moti jih, da je v predlogu zakona še vedno ostala zapisana vsebina, ki ministrstvu za vzgojo in izobraževanje nalaga uresničevanje kulturnih pravic pripadnikov narodov nekdanje SFRJ na področju osnovnošolskega in srednješolskega učenja maternega jezika in kulture. Tašner Vatovec pravi, da bodo do tretjega branja to popravili.
Učenje maternega jezika jim je odveč
Goran Popović, ravnatelj ljubljanske osnovne šole Livada, ki jo obiskujejo učenci številnih narodnosti, je prepričan, da učenje materinščine nikakor ne more ogroziti slovenščine ali Slovenije. Razlog je že v tem, da so starši in otroci, katerih materni jezik ni slovenščina, v glavnem nezainteresirani za učenje svoje materinščine, saj ga dojemajo kot nepotrebno dodatno obveznost. »Odziv na dopolnilni pouk materinščine je zelo slab. Na šoli imamo na primer več kot sto učencev iz Bosne in Hercegovine, od katerih jih dopolnilni pouk materinščine obiskuje manj kot desetina. Socialni status družin naših učencev je nizek, zato jih starši k temu žal ne spodbujajo. Nekoliko drugače je pri intelektualcih, ki v tem vidijo dodatno širino, razgledanost za svoje otroke, a takšnih je v splošnem zelo malo.« Poleg tega ugotavlja, da priseljenci energijo vlagajo predvsem v to, da se njihovi otroci čim prej naučijo slovenščino, pa čeprav bi jim glede na strokovne ugotovitve dobro znanje materinščine pri tem lahko le pomagalo. Dvojezični potomci priseljencev pa slovenščino tako in tako že znajo in jim je celo bližja kot materinščina, zato je učenje materinščine ne more ogroziti.
Kot pojasnjuje Popović, učitelje maternih jezikov v glavnem financirajo izvorne države prek veleposlaništev, šola pa na razpisu ministrstva prejme denar za stroške, nekaj deset evrov na učenca na leto.
Mojca Mihelič, ravnateljica ljubljanske osnovne šole Danile Kumar, pravi, da njihova šola zdaj omogoča uporabo prostora, k dopolnilnemu pouku, ki ga izvajajo učitelji govorci maternih jezikov, pa prihajajo učenci, ki sicer obiskujejo različne osnovne šole v Ljubljani in okolici, saj zgolj na njihovi šoli kandidatov ni dovolj. »Z učenjem maternega jezika in kulture otroci ohranjajo stik s svojo domovino, kar moramo spoštovati. Če bi bila sama v tujini s svojo družino, bi si zelo želela, da bi moji otroci govorili moj materni jezik in da bi tudi poznali zgodovino, kulturo Slovenije ne glede na to, da bi se morda rodili v tujini. Zagotovo Slovenci s tem nismo ogroženi. Bolj smo ogroženi s tem, da naši slovenski otroci raje govorijo angleško kot slovensko,« pravi Mihelič.
“Ksenofobija kot skrb za tiste, proti katerim je usmerjena”
Na predlog zakona se je odzvala tudi komisija za slovenski jezik v javnosti pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU), ki je med drugim menila, da poučevanje maternih jezikov otrok priseljencev iz držav SFRJ ne bi bilo v korist slovenski državi in njenim prebivalcem ter da bi tem otrokom ta rešitev celo »oteževala usvajanje učne snovi, ki jo potrebujejo za pridobitev ustrezne izobrazbe in kakovostno vključevanje v slovensko družbo«.
Na izjavo komisije se je v javnem pismu odzvala skupina 78 akademikov s prvopodpisanim dr. Tadejem Troho s Filozofskega inštituta ZRC SAZU, ki so v naknadnem umiku člena videli še enega v vrsti neposrečenih poskusov kompromisa, dobro znanih iz zgodovine bojev za pravice manjšin – ko načelne in pogumne rešitve pokleknejo pod pritiski demagoških interpretacij in groženj z referendumi. Posebno kritični so bili do teze, da naj bi dopolnilno izobraževanje maternega jezika in kulture za predstavnike manjšin predstavljalo breme in ogrožalo njihovo siceršnje izobraževanje in integracijo. »Takšna trditev je v nasprotju tako z jezikoslovno teorijo kot empiričnimi raziskavami, ki kažejo, da razvijanje jezikovnih kompetenc v maternem jeziku olajšuje učenje slovenščine za novopriseljene učence, prispeva k njihovemu občutku sprejetosti in tako pozitivno vpliva na motivacijo za učenje jezika okolja in sodelovanje pri šolskem delu. Pri tem lahko učiteljice in učitelji pouka maternega jezika in kulture pomembno prispevajo kot vezni člen med učenci, starši in šolo: lahko pomagajo pri reševanju težav, povezanih z vključevanjem v slovenski administrativni sistem, oziroma delajo na premagovanju predsodkov in stereotipov.« Pri otrocih, ki v Sloveniji že odraščajo kot dvojezični, pa spodbujanje strukturiranega učenja enega izmed njihovih primarnih jezikov ne more ogroziti usvajanja učne snovi, ki poteka v slovenščini, tako kot ga ne ogroža učenje angleščine, nemščine in drugih jezikov. Podpisniki še pravijo, da so diskurzivne strategije, s katerimi se ksenofobija preoblači v skrb za tiste, proti katerim je usmerjena, znane tako iz preteklosti kot iz sedanjosti. Zato bi bilo po njihovem bolje, da bi komisija oceno o škodi ali dobrobiti izvrševanja manjšinskih pravic prepustila tistim, ki so pravic deležni.
