Luka Mesec se bo jutri zadnjič potegoval za mesto koordinatorja Levice, in kot vse kaže, tudi tokrat ne bo imel protikandidata. Vodja novega aktivističnega krila Levice Miha Kordiš, ki je bil v minulih dneh precej kritičen do smeri razvoja stranke – izpostavljal je, da Levica potrebuje nekakšen »new deal« – se za mesto koordinatorja ne bo potegoval. Novi dogovor, o katerem je govoril, torej ne pomeni aktivističnega prevzema stranke, temveč napoved temeljitega pogovora o tem, v katero smer bi se morala Levica razvijati. V intervjuju, ki ga bomo objavili v jutrišnji prilogi Objektiv, je koordinator Levice Luka Mesec zatrdil, da se pred kongresom ne počuti nič bolj ranljivega kot pred prejšnjimi kongresi.

Vsebinska in rezultatska kriza

Naši sogovorniki, dobri poznavalci stranke, izpostavljajo, da je Levica tako v vsebinski kot rezultatski krizi. Četudi drži, da notranja trenja izhajajo iz dejstva, da ni več opozicijska, temveč vladna stranka, pa je na erozijo identitete stranke kot napredne politične sile v očeh javnosti jasno pokazal že lanski volilni rezultat in prepolovitev števila poslancev. Iniciative, iz katerih je izšla Levica, so namreč veljale za protisistemske, socialistične, antikapitalistične. Levica ni odstopila od svojih izhodišč šele z vstopom v vlado, s čimer po oceni sogovornikov danes postaja vse bolj del socialnoliberalnega polja, temveč ima njeno programsko prestrukturiranje daljšo zgodovino, v katerem vztrajno izgublja reformatorski naboj.

Od akterjev, ki so se pred kongresom zavili v molk, naši sogovorniki med drugim pogrešajo odločno zagovarjanje mirovniške politike, ne pa tudi s tem povezanih praznih simbolnih dejanj. Številne ankete kažejo, poudarjajo, da je velik delež ljudi kritičen do Nata in stopnjevanja vojne v Ukrajini. Odnos stranke do vojaških tem je za Delo problematiziral tudi Kordiš, ki je dejal, da so funkcionarji odstopili od usmeritev stranke s tem, da so premalo aktivni pri problematiziranju kupovanja orožja, saj da temu namenjena sredstva zajedajo financiranje infrastrukture družbene solidarnosti.

Stranki je sicer uspelo marsikatero od programskih stališč vključiti v koalicijsko pogodbo, a ta v pomembnem delu ostajajo na papirju. Problematična je tudi realizacija projektov znotraj ministrstev, ki jih je prevzela stranka in so ji na neki način pisana na kožo. Izvedba projektov, zlasti na ministrstvih za delo in za solidarno prihodnost, je namreč povezana z velikimi proračunskimi vložki in zato pogojena z usklajevanjem s finančnim ministrom Klemnom Boštjančičem, ki pa velja za enega konservativnejših ministrov.

Politični komentator Alem Maksuti izpostavlja, da je Levica pri svojem vplivanju na smer koalicije omejena zaradi rezultata na volitvah, na katerih je dobila pet poslancev in nato zasedla tri ministrstva. »Ne glede na to, da imaš ministrstva, ki so pisana na kožo politiki, ki jo zagovarjaš, imaš na drugi strani deležnike in javne politike, ki se ne oblikujejo skladno s tem, kar zagovarjaš. Zato konstantno prihaja do trkov navzven, znotraj stranke pa do frustracij,« je bil jasen Maksuti. »Socialističnih politik ne moreš graditi na nekem otoku, saj gre za zadevo, ki bi morala uspeti na globalni ravni,« je še dodal.

Omilitev levih stališč
ima dolgo brado

Podobno razmišlja politolog Marinko Banjac, ki poudarja, da vstop v vlado v Sloveniji pomeni sklepanje kompromisov ter odstopanje od zastavljenih ciljev in programskih idej. Banjac je ob tem izpostavil, da ima programska omilitev stališč Levice dolgo brado. »Jasna omilitev levih stališč se je dogajala vse od vstopa v državni zbor leta 2018, ko je program dobival vse bolj socialdemokratsko noto, kar dejansko pomeni premik proti sredini. Odkar je Levica v Golobovi vladi, sicer še vedno izhaja iz tega programskega okvira, vendar pa mora ob tem manevrirati znotraj bolj sredinskega diskurza, kar jo v očeh volilne baze in struktur znotraj stranke dela manj levo, kot bi si nekateri želeli.«

Sogovornik dodaja, da ima Levica kritično volilno bazo, ki jo je volila ravno zaradi jasno levo opredeljenega programa. »Ker se od njega vsaj deloma odmika, ji javnomnenjske raziskave kažejo slabše in zato tudi napetosti v stranki.« Politolog z ljubljanske fakultete za družbene vede je ob tem opozoril, da so tudi drugje po Evropi leve stranke, podobne Levici, doživele padec priljubljenosti, ko so vodile vlado ali bile del vladne koalicije. »Populistična grška Siriza in španski Podemos sta izrazita primera tega. Vzroki za padec priljubljenosti teh strank so izjemno kompleksni in večplastni. Izpostavimo lahko interne nekonsistentnosti in probleme pa tudi širše politično-gospodarske okoliščine in prevladujoči sistem, ki poskuse levih obratov vedno nevtralizira.«

Naši sogovorniki, ki so blizu stranki, sicer menijo, da je vprašljivo, koliko lahko kongres spremeni kurz stranke, zlasti če Kordiševim somišljenikom ne bi uspelo dobiti pomembnega deleža v svetu stranke. Mesec je sicer ob prvi obletnici vlade dejal, da so očitki na mestu in da je treba zadeve rešiti z dialogom. Številni vseeno menijo, da to ne bo dovolj, saj da se je stranka zmotno zadovoljila z delovanjem v okviru ministrstev in parlamenta. Menijo, da bi morala svoje programske ideje ves čas širiti tudi na terenu, se povezovati z enako mislečimi civilnodružbenimi akterji in aktivirati pasivne lokalne odbore. Mesec v intervjuju, ki ga boste lahko brali jutri, sicer pravi, da so v minulem desetletju dosegli, da so ideje od stanovanjske politike do prekarnega dela in podnebnih sprememb iz protestnih prešle v mainstream.