Predlagani zakon o gostinstvu še vedno sproža ostre kritike sobodajalcev oziroma podjetnikov, ki se ukvarjajo s kratkotrajnim oddajanjem, in to kljub temu, da je doživel še dodatne omilitve. Po zadnji različici bi bilo kratkotrajno oddajanje stanovanj splošno časovno zamejeno (na 60 dni) le v občinah, kjer ima negativen vpliv na dostopnost stanovanj, a bi občine omejitev lahko omilile na do 270 dni. Zagovorniki regulacije po drugi strani opozarjajo na odvzemanje osnovne funkcije stanovanjem na račun zaslužka in na dejstvo, da bo regulacija ob možnem razrahljanju do 270 dni zgrešila namen.
Analiziramo nekatere ključne očitke ponudnikov kratkotrajnega najema in odgovore predstavnikov vlade.
Je problem res »malenkosten«?
Ponudniki kratkotrajnega najema menijo, da je delež stanovanj, ki se kratkotrajno oddajajo, tako majhen, da k reševanju problematike dostopnosti in visokih cen ne bo kaj dosti prispeval oziroma bo prispeval le simbolično. V zadnjih letih je število stanovanj, ki se kratkotrajno oddajajo, po njihovem zraslo za 20 odstotkov in ne za petkrat, kot trdi ministrstvo.
Uroš Buda, predstavnik Zavoda Gostoljubnost slovenskih domov, je na naše vprašanje, ali so nekateri ponudniki tako bogati, da bi v primeru časovne omejitve, ko se kratkotrajno oddajanje ekonomsko ne bi več izšlo, stanovanje torej raje pustili prazno, kot ga dolgoročno oddali, temu pritrdil, saj da nimajo ustrezne pravne varnosti. »Marsikomu se splača, da ima kapital naložen v nepremičnini in da je nepremičnina prazna. Če pa bodo najemodajalci prišli v krizo, bodo stanovanja prodali, toda glede na cene jih verjetno ne bodo kupile družine, ki potrebujejo dom.«
Po mnenju Katje Rezman, predsednice Združenja sobodajalcev Slovenije, so v turističnih občinah bistveno večja težava stanovanja, ki se kupujejo za investicije in vikende ali kot kombinacija obojega. Vladi predlagajo, da se loti predvsem aktivacije praznih stanovanj z ustrezno davčno politiko in ukrepov za povečanje ponudbe, zato pozdravljajo namere za okrepitev gradnje javnih najemnih stanovanj. Klemen Ploštajner, državni sekretar na ministrstvu za solidarno prihodnost, odgovarja, da gre pri omejitvi kratkotrajnega oddajanja le za enega od ukrepov, ki se jih lotevajo, in da je v nekaterih predelih stanovanj za kratkotrajni najem absolutno preveč ter imajo negativne učinke na stanovanjsko rabo, višanje cen tako za najem kot za nakup, pa tudi na razseljevanje stalnih prebivalcev, presežni turizem in nepravično konkurenco.
Šteje tudi pravica sosedov do mirne rabe
Ponudniki se strinjajo, da morajo imeti etažni lastniki v večstanovanjskih stavbah vpliv na to, kaj se v teh stavbah dogaja, a jih skrbi, da soglasja v praksi v določenih primerih ne bo mogoče dobiti. Če bodo lastniki na primer v tujini oziroma bodo neodzivni, nimajo pravnega varstva. Po stanovanjskem zakonu je že zdaj za uporabo stanovanja v druge namene (kamor sodi tudi kratkotrajno oddajanje) potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov. A je ta določba bolj kot ne na papirju. Če soglasja ne dajo, etažnim lastnikom, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih, ne preostane drugega kot predlog, da o zadevi odloči sodišče v nepravdnem postopku, je Dnevniku pred časom pojasnila stanovanjska inšpekcija.
Predlog zakona o gostinstvu za kratkotrajno oddajanje predvideva 75-odstotno soglasje etažnih lastnikov, za nadzor bo pristojna stanovanjska inšpekcija. Zaradi transparentnosti bo treba tudi na oglasni deski objaviti, da se stanovanje kratkotrajno oddaja, na vhodna vrata pa nalepiti standardizirano oznako. Za ponudnike bo obvezna še pridobitev identifikacijske številke, ki bo tudi pogoj za oglaševanje, kar sicer nalaga že evropska direktiva.
Neskladno z gradbeno in prostorsko zakonodajo
Ponudniki tudi trdijo, da bo zakon zaradi omejitev in neizvedljivih pogojev uničil pomemben del turističnega gospodarstva, s katerim se ukvarja približno 10.000 nosilcev dejavnosti. Matevž Frangež, državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport, odgovarja, da ne gre za omejevanje in dušenje dejavnosti, pač pa za to, »da vzpostavimo v državi red in da razvijamo dejavnosti tam, kjer so za to namenjene«. Gostinsko-nastanitvena dejavnost se lahko opravlja v za to namenjenih objektih in na za to namenjenih lokacijah, skladno s prostorskimi akti in predpisi o urejanju prostora. Njeno opravljanje v stanovanjih, za katera zakonodaja opredeljuje bivanjsko rabo, je bilo doslej dopuščeno kot izjema, a ker se je v zadnjem obdobju močno razmahnilo v škodo dostopnosti stanovanj za bivanje, se z novelo omejuje.
Sobodajalci ob tem opozarjajo, da bi bila pridobitev uporabnega dovoljenja in sprememba namembnosti v določenih, če ne v večini primerov nemogoča, kar zgolj potrjuje, da takšna dejavnost zdaj v stanovanjih oziroma v stanovanjskih soseskah ni skladna z gradbeno in prostorsko zakonodajo, a nadzora nad tem praktično ni bilo.
