Ne oporekam razglasitvi izrednih razmer, saj gre za »vojno« proti koronavirusu, vendar glavni akterji te »vojne« in izrednih razmer niso in ne smejo biti represivni organi in njihovi ministri, temveč zdravstvene, znanstvene ter humanitarne organizacije, civilna zaščita, uprava za zaščito in reševanje ter druge institucije.
Policija mora tudi v teh razmerah skrbeti za osebno varnost ljudi in premoženja ter skrbeti za javni red in mir v skladu z obstoječo zakonodajo ter ukrepi vlade, ki med drugim v prvi vrsti skrbi za ustrezno opremo, potrebno materialno in finančno pomoč ter za odpravo vsestranskih posledic, ki jih prinaša pandemija. Menim, da so do zdaj vlada in vsi drugi vpleteni uspešno opravili svoje naloge.
Ne glede na navedeno pa nastaja občutek, da so se nekateri ministri raje ukvarjali z zadevami (dostavo in sprejemom mask, postavljanjem vojaške bolnišnice in podobnim), ki so sicer v njihovi pristojnosti, bi pa bilo bolj primerno, da za to skrbijo njihovi strokovni sodelavci, predstavniki civilne zaščite, uprave za zaščito in reševanje, strokovnjaki s področja blagovnih rezerv ter predvsem odgovorni zdravstveni delavci, in ne politiki. Zato je vlada ravnala dobro, ko je ukinila krizni štab, ustanovila medresorsko skupino in s tem stvari postavila na pravo mesto.
Povečan nadzor policije je lahko kontraproduktiven
Ob »sklicevanju na izredne razmere« zaradi koronavirusa si notranji minister prizadeva, da bi se aktiviral 37.a člen zakona o obrambi, s katerim bi Slovenski vojski za nadzor meja podelili nekatera že znana in določena policijska pooblastila. Minister to utemeljuje z razbremenitvijo policistov na meji, saj bo po njegovem mnenju policija potrebna znotraj države. Mislim, da glede na odnos državljank in državljanov Slovenije, ki se vse bolj zavedajo problema pandemije, trenutno ni treba povečevati nadzora s strani policije. Nenazadnje lahko v zadnjem času vidimo, da so ulice, parki in druge javne površine prazni. Povečan nadzor policije v teh težkih časih je lahko prej kontraproduktiven, kot pa da bi prispeval k uspešni »vojni« proti koronavirusu. Namerno sem navedel izraza »vojna« in »izredne razmere«, ki se vsaj po mojem mnenju uporabljata neustrezno, če se njuna uporaba takoj ne poveže s pandemijo oziroma koronavirusom.
Bistveno bolj primerno bi bilo, da bi ta »nadzor« opravljali predstavniki civilne zaščite, zdravstveni delavci, gasilci in drugi. V zvezi s tem na ministra za notranje zadeve naslavljam pobudo, naj županom predlaga, da se v občinah aktivira sosvete za varnost, ki so bili ob ustanovitvi namenjeni tudi takšnim izrednim razmeram. V njih so praviloma predstavniki varnostnih struktur v občini in civilne družbe, posamezniki prostovoljci ter drugi, ki lahko prispevajo k večji varnosti v občini in pomenijo eno od oblik državljanskega samoorganiziranja, ki ga določa zakon o organiziranosti in delu v policiji. Vanj bi lahko vključili tudi zdravstveno osebje, direktorje domov za starejše, ravnatelje in druge, ki bi lahko bili v teh razmerah zelo koristni za obvladovanje pandemije. Predstavniki tega posvetovalnega telesa ne bi nastopali kot nadzorniki v lokalnem okolju, bi pa lahko s svojo strokovnostjo še kako pomembno vplivali na ljudi, da bi še bolj spoštovali omejitve in druge ukrepe vlade v okviru samozaščitnega ravnanja.
Neustrezen argument ministra za obrambo
Če se vrnem k predlogu ministra za notranje zadeve o aktiviranju 37.a člena zakona o obrambi, moram reči, da se v tem trenutku z njim ne strinjam. Res je, da ne poznam analize o trenutnem »kritičnem stanju« na meji, saj mi javni podatek, da je letos 70 odstotkov več prihodov kot lani v tem času, ne pove veliko. Podatek bi moral biti primerljiv z obdobjem, ko je že bil aktiviran ta člen, oziroma z okoliščinami, zaradi katerih je bil sprejet ta člen. Že ob sprejemu 37.a člena je bilo jasno povedano, da gre za skrajen ukrep, ki ga je mogoče uporabiti, ko problematike na meji ne bo mogoče reševati drugače kot z vpoklicem Slovenske vojske. Zakon o obrambi namreč zahteva, da mora pred aktiviranjem 37.a člena vlada ugotoviti, da to zahtevajo varnostne razmere pri širšem varovanju državne meje v notranjosti državnega ozemlja. Torej, obstajati morajo navedene varnostne razmere, in ne takšne, kakršne so trenutno v Sloveniji zaradi pandemije. Izpolnjevanja tega pogoja minister ne dokazuje, saj se sklicuje na razbremenitev policije v notranjosti države.
Danes, ko smo v hudi situaciji, smo pripravljeni posebej nagrajevati določene delavce zaradi njihovega izjemnega dela ob pandemiji. Tako je prav, a tako bi morali razmišljati tudi pri policistih, pomožnih policistih in rezervnem sestavu Slovenske vojske. Tudi ti si ob vpoklicu, ko to zahtevajo varnostne razmere pri širšem varovanju državne meje v notranjosti državnega ozemlja, zaslužijo dodatek k plači od 10 do 200 odstotkov. Ob takšnem obravnavanju omenjenih, ki delajo v izrednih razmerah, bi marsikdo rade volje vstopil med pomožne policiste in v rezervni sestav Slovenske vojske. Tudi upokojeni policisti in vojni veterani bi se v večjem obsegu javljali med pomožne policiste, če bi bili na ta način nagrajeni za svoje delo, lahko pa bi na 65 let povišali tudi starostno mejo za njihov vstop v pomožno policijo, še zlasti če bi nadomeščali policiste pri notranjem in manj operativnem delu.
Pravi čas za vpoklic pomožnih policistov
Menim, da je prav zdaj priložnost, da se v največjem možnem številu vpokliče na delo pomožne policiste, saj mnogi zaradi ukrepov, sprejetih ob pandemiji, niso v službi. Tudi med zaposlenimi v zasebnih varnostnih družbah bi bilo smiselno iskati pomožne policiste, saj so usposobljeni za izvajanje ne le ukrepov iz 37.a člena zakona o obrambi, temveč tudi ukrepov, določenih v zakonu o zasebnem varovanju, ki segajo od opozarjanja in izrekanja ustne odredbe do zadržanja in uporabe fizične sile ter celo strelnega orožja. Glede na to, da sta meja in njena neposredna bližina varovano območje, bi lahko varnostniki priskočili na pomoč policistom že zdaj, saj že danes varujejo določene državne objekte.
Država bi lahko objavila javni razpis za pomoč pri širšem varovanju državne meje v notranjosti državnega ozemlja in pri tem od zasebnih varnostnih družb zahtevala izpolnjevanje posebnih pogojev, kot so: najmanj srednja strokovna izobrazba varnostnikov, najmanj pet let delovnih izkušenj, pravica do nošenja strelnega orožja… Pri tem pogoj v nobenem primeru ne bi smel biti najnižja cena. Plačilo za to delo varnostnikov bi moralo biti vnaprej določeno, minister za notranje zadeve pa bi lahko v skladu z zakonom o zasebnem varovanju določil strokovno izpopolnjevanje za te varnostnike. Treba bi bilo proučiti, ali je z izvajanjem mogoče začeti takoj, ali pa bi bilo treba predlagati dopolnitev zakonodaje.
Paradržavne varnostne službe
Ob neki priložnosti sem predlagal, da bi lahko imeli tudi nekaj »paradržavnih« varnostnih družb, ki bi varovale izključno državne organe, varovana območja in pomembno infrastrukturo. Vanje bi se vključevalo izključno kandidate z najmanj srednjo strokovno izobrazbo, po opravljenem izpitu za nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK) pa bi morali opraviti še specialistično usposabljanje, ki bi ga predpisalo ministrstvo za notranje zadeve. V te »paradržavne« varnostne družbe bi se lahko razporejalo tudi vojake Slovenske vojske po končanem 45. letu starosti, pred tem pa bi se jim omogočilo, da bi še ob delu v Slovenski vojski pridobili NPK in opravili specialistično usposabljanje. Zagotovljeni bi jim morali biti ustrezna plača in dodatki za varovanje posebno pomembnih objektov in območij. Za to delo bi bili varnostniki seveda tudi dodatno varnostno preverjeni.
S tem bi razbremenili policiste in zagotovili višjo stopnjo varovanja tam, kjer te objekte že zdaj varujejo varnostniki. V tem primeru bi lahko predlagali možnost delne redne zaposlitve tudi upokojenim policistom, ki danes te možnosti nimajo zaradi pokojninske zakonodaje, povezane z zakonom o zasebnem varovanju.
Glede na opisano je razvidno, da obstaja nekaj še neizkoriščenih možnosti, kako reševati preobremenitev policistov pri delu na meji in tudi primere drugih preobremenitev policistov pri zagotavljanju notranje varnosti v državi.
Dr. Tomaž Čas je izredni profesor za varnostni sistem.
