Svet Evrope je pred dnevi objavil poročilo o stanju v evropskih zaporih, iz katerega izhaja, da prezasedenost slovenskih zaporov ni več težava, saj naj bi število zaprtih lani bistveno upadlo, zasedenost zaporov pa naj bi se znižala na 86 odstotkov. Toda pri analizi so upoštevali zgolj podatke na dan 31. januarja 2021 in jih primerjali s podatki 31. januarja 2020. Ker je bilo konec lanskega januarja zaradi protikoronskih ukrepov začasno na prostosti večje število manj problematičnih zapornikov, so statistične ugotovitve, po katerih naj bi se število zaprtih v Sloveniji z 1449 (kar pomeni okoli 109-odstotno zasedenost) v enem letu znižalo na 1136, povsem nerealne.
Najbolj problematično v Ljubljani
Da so slovenski zapori še vedno polno zasedeni oziroma marsikje celo bistveno prezasedeni, pojasnjujejo tudi na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij, temu pa pritrjujejo zadnji aktualni podatki. V ponedeljek je bilo v slovenskih zaporih (brez prevzgojnih zavodov) zaprtih 1360 oseb, kar pomeni, da je bila zasedenost malenkost pod 105 odstotki. Prav tako so še vedno prezasedeni skoraj vsi največji zapori. Ljubljanski, kjer na sojenje čakajo številni priporniki, je zaseden skoraj 130-odstotno, prezaseden (105 odstotkov zapolnjenih kapacitet) pa ostaja tudi največji slovenski zapor na Dobu. Nekoliko bolje je le v njegovih odprtih oddelkih v Slovenski vasi in Puščavi.
Statistični podatki tako bistveno ne odstopajo od večletnega stanja v slovenskih zaporih. Pogled v zgodovino kaže, da se je število zaprtih začelo vztrajno povečevati od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo v povprečju zaprtih manj kot 650 oseb. Kot v preglednem znanstvenem članku zaključujeta dr. Rok Hacin in dr. Gorazd Meško s fakultete za varnostne vede, so povečanju števila zaprtih sredi devetdesetih let sledile gradnje novih in razširitve starih zaporov, vendar so bili zapori zaradi nadaljnjega povečevanja števila zaprtih še vedno prezasedeni, kar je vplivalo tudi na pomanjkljivo obravnavo obsojencev v rehabilitacijskem smislu ter na izgorelost strokovnih sodelavcev. Leta 2014 so se zapori zaradi ukinitve uklonilnega zapora (za prekrškarje, ki niso plačali kazni) nekoliko razbremenili, vendar ne drastično, tako da prezasedenost še vedno ostaja težava.
V pričakovanju zapora v Dobrunjah
Na pravosodnem ministrstvu že dlje časa pripravljajo projekt gradnje novega zaporskega kompleksa ob ljubljanski obvoznici v Dobrunjah. Pred približno mesecem dni smo poročali, da pravosodno ministrstvo že išče izvajalca, gradnja zapora, v katerega se bo preselil – z več vidikov neustrezni – ljubljanski zapor na Povšetovi ulici, pa naj bi trajala tri leta in pol. Po načrtih naj bi bilo v njem dovolj prostora za okoli 390 zaprtih in 200 pravosodnih policistov ter osebja, kar pomeni, da bo nov zapor močno razbremenil slovenski zaporski sistem.
»Odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja že vrsto let spremlja zavezo naše države, da bo v Ljubljani zagotovila nov zapor, saj tam zgradba zaradi nefunkcionalnosti ne ustreza sodobnim programom izvrševanja kazni. Objekti so dotrajani in energetsko neučinkoviti, prostorska zmogljivost ne ustreza prilivu zaprtih oseb. Širitev in dolgoročna ohranitev zapora na tej lokaciji nista možni, saj občinski prostorski načrt predvideva preselitev zapora na drugo lokacijo,« nujnost novega zapora pojasnjujejo v upravi za izvrševanje kazenskih sankcij.
Gradnja novega zapora, ki bo skoraj tako velik kot daleč največji slovenski zapor na Dobu, pa je tudi dvorezen meč. »Nov ljubljanski zapor je tako predimenzioniran, da bodo tudi dvoposteljne zaporniške sobe verjetno uporabljali kot enoposteljne,« je dvom glede kapacitet novega zapora v preteklosti že izrazil penolog dr. Dragan Petrovec, ki se strinja, da Ljubljana potrebuje nov zapor, vendar bi po njegovem mnenju zadoščal že manjši. Tudi zaradi kaznovalne politike, ki se v primeru širjenja zaporniških kapacitet pogosto zaostri in začne polniti preveč prazne zapore.
