Leto 2015 je v evropski kolektivni spomin vtisnilo podobe dolgih kolon: ljudje z nahrbtniki, otroci na ramenih, svetilke v noči na makedonsko-srbskih tirih in na blatnih travnikih ob Sotli; lakota, obup in sočasno neomajna volja. V Evropo je v tistem letu prišlo približno 1,3 milijona prosilcev za azil – največ po drugi svetovni vojni. Nikoli prej Evropa ni bila tako neposredno soočena z vprašanjem, kako združiti pravico do zaščite, solidarnost med državami in varnostne skrbi lastnih državljanov.
Migrantski val leta 2015 ni bil nenaden udar, temveč posledica let vojne, nasilja in obupa. Sirija je bila od leta 2011 v primežu krvave vojne, Afganistan in Irak sta ostajala nestabilna, ob robu pa so se kopičili še drugi konflikti in gospodarske stiske. Ko so se na turško-grških mejah začeli zgoščevati ljudje, je postalo jasno, da bo Evropa postavljena na preizkus. Poleti 2015 se je oblikovala tako imenovana balkanska pot: iz Grčije prek Severne Makedonije in Srbije do Madžarske in Hrvaške, od tam pa naprej v Avstrijo in Nemčijo.
Septembra je Nemčija odprla mejo – to je bil prelomni trenutek, ki ga simbolizira stavek nemške kanclerke Angele Merkel »Wir schaffen das« (Zmoremo!). V tednih zatem je čez evropski kontinent potovalo več kot milijon ljudi. Na mejnih prehodih so zrasli improvizirani tabori, vzporedno pa humanitarni mostovi: prostovoljci z vodo in odejami, zdravniki s prvo pomočjo in prevajalci. To je bil prizor solidarnosti in obenem utrujenosti sistemov.
Toda Evropska unija je bila na tak migrantski val povsem nepripravljena. Dublinska pravila, ki predvidevajo, da prošnjo obravnava država prvega vstopa, so razpadala ob realnosti, v kateri so bile Grčija in Italija brez zadostnih kapacitet, severnejše države pa so se različno odzivale – od široko odprtih vrat do zapor. Migracijski val je bil tako sprva reguliran s pomočjo improvizacije, pozneje so se vzpostavili begunski centri, izredni vlaki in zasilna administracija na poljih ob mejah. Za mnoge, ki so hodili v koloni, pa je bila pot preizkus potrpežljivosti in dostojanstva; za Evropo preizkus njenih pravil in vrednot.
Od koridorja do ograj
Slovenija je bila tranzitna država, ki je v nekaj tednih po zaprtju madžarsko-hrvaške meje oktobra 2015 iz improvizacije prešla v logistiko: vzpostavila je humanitarni koridor z vstopom v Dobovi in Rigoncih ter izstopom na Šentilju, s sprejemnimi točkami v Brežicah, Gruškovju in drugod. Ljudje so prihajali v valovih, pogosto ponoči in izmučeni. V nekaj mesecih je skozi državo potovalo približno 360.000 ljudi. Država je premik migrantov skozi Slovenijo organizirala s posebnimi vlaki in avtobusi, zasilnimi peroni v Šentilju in mrežo registracije, prve zdravstvene oskrbe, hrane in odej, ki so jih na terenu nosili prostovoljci, Rdeči križ, Karitas, Slovenska filantropija in civilna zaščita. Slovenija je dokazovala, da – če hoče – zna biti humanitarna država.
Marca 2016 se je organizirani humanitarni koridor skozi zahodni Balkan končal. Države na poti (Severna Makedonija, Srbija, Hrvaška, Slovenija) so hkrati uvedle stroga pravila vstopa; 7. marca so voditelji EU razglasili konec balkanske poti, od 18. marca dalje pa je dogovor EU-Turčija dodatno zadrževal nove odhode migrantov proti Evropi. Oblast je takrat v pomoč policiji vpregla vojsko in začela postavljati rezilno žico ter panelne ograje, sprva za usmerjanje toka na uradne prehode, nato kot odvrnitveni ukrep. Do začetka leta 2016 je bilo ob južni meji postavljenih okoli 150 kilometrov ograje, razmere v zasilnih centrih pa so kljub izboljšavam pogosto ostajale osnovne (sanitarije, pitna voda, ogrevanje). Slovenija je tako kombinirala dva odziva, ki sta zaznamovala vso Evropo: humanitarni tranzit in utrjevanje meja.
Na to obdobje kritično gledajo tudi v nevladni organizaciji Ambasada Rog: »Takratna humanitarna kriza je razkrila nezadostnost in nepripravljenost našega azilnega sistema … namesto azilnih domov so gradili ožičene ograje ob Kolpi.« Po letu 2018 so sledili še trši ukrepi. Policija je izvajala množične nezakonite izgone na Hrvaško, čeprav so humanitarne organizacije opozarjale na nasilje hrvaške policije. Infokolpa spomni: »Med letoma 2018 in do sredine 2022 je bilo izvedenih več kot 30.000 izgonov na Hrvaško, kar pomeni, da se je kršitev pravice do zaščite pred mučenjem izvajala na sistemski ravni.« Kasnejše sodbe so nezakonitost verižnih izgonov potrdile; od sredine leta 2022 množičnih izgonov ni bilo več, v ospredje pa so se vrnili in začeli izvajati formalni dublinski postopki. V praksi to pomeni dolgotrajna čakanja, medtem ko ostajajo nastanitve prenatrpane in ranljivost velika. Infokolpa izpostavlja diskriminacijo v vsakdanjih postopkih – od upravnih enot do bančnih računov in stanovanj – ter hkrati pozdravlja novost, ki zaposlenim prosilcem odpira pot do enotnega dovoljenja za delo in bivanje.
Kriza leta 2015 je močno preoblikovala evropsko politiko. Migracije so postale gorivo za vzpon desnih populistov, zaostrovanje azilnih zakonodaj in nacionalistične retorike. Simbol preobrata je Schengen: »začasni« notranji nadzori so se normalizirali in v številnih državah – tudi v Sloveniji – ostajajo varnostno sidro. EU je že leta 2016 z dogovorom s Turčijo nakazala, da bo upravljanje migracijskih tokov selila na obrobje: memorandumi z Libijo, Marokom, Tunizijo in Egiptom poskušajo zadržati ljudi že v izhodišču v zameno za finančna sredstva in politične usluge. Šele leta 2024 je EU sprejela pakt o migracijah in azilu, ki bo od leta 2026 prinesel hitrejše mejne postopke, strožji nadzor in tako imenovano obvezno solidarnost (relokacije ali finančni prispevek). Kako bo deloval v praksi, bo pokazalo izvajanje.
Danes manj prihodov, a odprta vprašanja
Statistika se je v desetih letih umirila. V prvih sedmih mesecih letošnjega leta je na zunanjih mejah EU zaznanih približno 95.000 nedovoljenih prehodov meje, kar je skoraj petina manj kot leto prej. V Sloveniji je bilo v istem obdobju, med januarjem in julijem 2025, obravnavanih 12.458 nedovoljenih prehodov – približno polovica manj kot lani.
Ambasada Rog ugotavlja, da so razmere pri sprejemu bolj dostojne kot pred desetletjem in da »migracije potekajo varneje in urejeno«, prvič po dolgem času pa smo dobili tudi zakonsko novost, ki širi nekatere pravice. Vendar opozarjajo, da lahko evropski migracijski pakt – če bo prevladala politična logika odvračanja – znova pritisne na države članice, naj omejijo postopkovne pravice.
Po oceni Infokolpe je slika danes mirnejša, ne pa tudi vzdržna. »Kljub povečanemu številu prosilcev za azil v Sloveniji na področju nastanitve ni napredka, saj so namestitve prenatrpane,« opozarjajo, ob tem pa omenjajo »ponavljajoče dogodke glede nasilja varnostnikov« in širitev kapacitet s »spalnimi zabojniki na parkirišču azilnega doma na Viču«. Pozdravljajo novost, ki zaposlenim prosilcem omogoča enotno dovoljenje za delo in bivanje, vendar dodajajo, da so mnogi po negativnem izidu postopka »prisiljeni zapustiti državo, saj jim grozi večmesečni odvzem gibanja v Centru za tujce v Postojni«. Zaključujejo z opomnikom: »Od prihodnjega razvoja na področju migracij pričakujemo spoštovanje temeljnih pravic, saj migranti predstavljajo temeljni člen sodobnih družb.«
Desetletje po vrhuncu krize je pritisk na mejah manjši, ključna vprašanja pa ostajajo: kako uskladiti nadzor meja s pravico do azila, skrajšati dolge postopke, zagotoviti ustrezne nastanitve in okrepiti integracijo. V Sloveniji bodo merilo napredka predvsem izvajanje nove evropske zakonodaje in konkretni domači ukrepi – od kapacitet in postopkov do varovalk pred zlorabami. Odgovor bo viden v praksi: v urejenosti sprejema, predvidljivosti postopkov in dejanskem dostopu ljudi do pravic, ki jim pripadajo.
Ne glede na to, kako se bodo pravila še spreminjala, bo leto 2015 ostalo prelomna točka evropske zgodovine – trenutek, ko so se ideali solidarnosti, strahovi in zmogljivosti sistemov srečali na mejah in v sprejemnih centrih. K takšnim točkam se družbe vračajo, ko znova tehtajo, kdo smo, katere vrednote želimo braniti in kakšne meje – pravne in fizične – želimo postavljati.
