Mohamed Alzoubi, sirski pesnik, pisatelj in profesor arabskega jezika, je v Slovenijo prispel leta 2014. Nekaj dni po prihodu je odpotoval na Švedsko in tam zaprosil za azil, a je bil v skladu z dublinsko uredbo vrnjen v Slovenijo, kjer je bil njegov prvi vstop v Evropsko unijo. Tukaj je zaprosil za mednarodno zaščito in po nekaj mesecih dobil status subsidiarne zaščite za tri leta. V Ljubljani je našel novo življenje, se poročil in postal oče. Ko pa je leta 2017 zaprosil za podaljšanje, se je začel postopek, ki traja še danes – brez jasnega izida in brez življenjske varnosti.
Tajni podatki in zavrnjen status
Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) je namreč Alzoubijevo prošnjo za podaljšanje mednarodne zaščite zavrnilo. Pri tem se je sklicevalo na podatke Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, po katerih naj bi Alzoubi v preteklosti deloval proti načelom Združenih narodov in svetovnemu miru. Kaj naj bi storil, mu niso razkrili, saj so bili podatki označeni kot tajni. Sočasno je bila izdana odločba o deportaciji, zaradi česar je postal prvi sirski begunec v Sloveniji s prisilno odstranitvijo.
Alzoubi se je pritožil na upravno sodišče, ki je odločitev ministrstva sprva razveljavilo in MNZ naložilo, naj prosilca bolje seznani z očitki ter ponovno odloči. V obnovljenem postopku je MNZ prošnjo znova zavrnilo – tokrat je upravno sodišče takšni odločitvi pritrdilo. Primer je nato prišel na vrhovno sodišče. To je ugotovilo, da je treba Alzoubiju omogočiti vsaj delni vpogled v očitke. Leta 2022 je tako izvedel, da naj bi deloval proti načelom Združenih narodov in svetovnemu miru zaradi povsem naključnih srečanj z osebami, osumljenimi podpore terorizmu – kot sam trdi, za ozadja teh oseb sploh ni vedel oziroma jih ni poznal. Kljub delnemu razkritju bistva očitkov so mu prošnjo za podaljšanje zaščite znova zavrnili, kar pomeni, da je v veljavi ostala sodba upravnega sodišča, ki nalaga Alzoubijevo deportacijo.
Življenje brez pravic
Od takrat Alzoubi živi v pravnem vakuumu: v Sirijo ga država ne more deportirati zaradi varnostnih razmer, hkrati pa mu odreka zaščito. V praksi dobiva šestmesečna dovoljenja za prebivanje, ki ne prinašajo niti pravice do dela niti socialnih pravic. Brez zdravstvenega zavarovanja in prihodkov preživlja mesece s pomočjo prijateljev in dobrotnikov. Družina je razseljena: žena in sin živita v Bosni, dva sinova iz prvega zakona sta v Siriji pri njegovi mami. Združitev družine ni mogoča, ker brez statusa zanjo ni pravne podlage.
Matevž Krivic, Alzoubijev zastopnik in nekdanji ustavni sodnik, poudarja, da sodišča niti po razkritju »bistva« tajnih informacij niso opredelila konkretnega dejanja, zaradi katerega bi bil Alzoubi nevreden zaščite.
Molk tožilstva
Aprila 2024 je Matevž Krivic vložil ovadbo zaradi hude zlorabe sodniške funkcije. Jedro očitka: odločanje na podlagi tajnih podatkov, do katerih se prosilec ne more učinkovito opredeliti, ter ignoriranje jasnih napotkov višje instance naj bi presegala okvire »navadne« sodne zmote. Ovadba je bila junija 2024 odstopljena okrožnemu državnemu tožilstvu v Novi Gorici, ki pa do danes – po 16 mesecih – ni sprejelo nobene odločitve. Jeseni 2024 je Krivic zato vložil urgenco, a odgovora ni prejel.
Sredi letošnjega avgusta je Krivic poslal še drugo urgenco in jo v vednost poslal tudi vrhovnemu državnemu tožilstvu, varuhu človekovih pravic in predsednici republike. V njej je med drugim zapisal, da se tožilstvo tej »nedvomno težki zadevi« ne sme izmakniti z molkom in da je »za ohranitev zaupanja javnosti v sodstvo nujno, da sodniki odgovarjajo pred sodiščem«.
Medtem Mohamed Alzoubi v Sloveniji še vedno čaka. Čaka na razlago, zakaj mu država odreka zaščito, in na odločitev, ki bi mu omogočila, da znova zaživi kot človek z osnovnimi pravicami. Njegovo življenje ostaja ujeta zgodba desetletja trajajoče pravne gmote.
