Poslanci bodo danes odločali o spremembah zakona o varstvu okolja, ki prinaša zaostritev pogojev obratovanja za sosežigalnice in bo vplival predvsem na edino cementarno pri nas, Salonit Anhovo, ki je sicer v avstrijsko-italijanski lasti. Predlog novele so na odboru za infrastrukturo že januarja soglasno podprli člani vseh parlamentarnih strank, kar so predlagatelji označili že skoraj za čudež.
Prestrašeni delavci v bran Salonitu
A tik pred odločanjem živčnost narašča. V Salonitu so med drugim poudarili, da podpirajo napredek pri okoljskih standardih, a znotraj evropskih pravil in v okviru dokazano uresničljivih tehnoloških posodobitev, kar predlog nevladnikov po njihovem mnenju ni. Očitajo jim ogrožanje obstoja proizvodnje cementa v Sloveniji in s tem delovna mesta 800 neposredno in posredno zaposlenih, ki sodelujejo s cementarno. Salonit smo prosili za konkretno obrazložitev, zakaj bi bilo upoštevanje strožjih mejnih vrednosti emisij, ki jih predvideva novela zakona, tehnično neizvedljivo, a nam (še) niso odgovorili.
V bran Salonitu so se postavili zaposleni. Sindikat in svet delavcev sta se na poslance obrnila z javnim pismom »Pustite nam delat«, v katerem ponavljata stališče o tehnični neizvedljivosti zakonskih zahtev. »Cementarni Salonit Anhovo se postavljajo pogoji, ki jih nima predpisanih nobena cementarna na svetu. Prav tako na svetovni ravni ne obstaja nobena tehnologija za prilagoditev tem spremembam. Vse to vodi v prenehanje delovanja edine cementarne v Sloveniji, kar je očiten cilj nevladnih organizacij,« so zapisali. Sindikat in svet delavcev sta včeraj organizirala tudi protestni shod pred stavbo občine Kanal ob Soči.
Poslancem je podoben poziv včeraj poslalo tudi nekaj lokalnih društev, ki jih po naših informacijah finančno podpira Salonit in ki tudi sama priznavajo, da »že desetletja delujejo v simbiozi s cementarno«. Ugasniti peč v Salonitu bi po njihovem mnenju pomenilo ugasniti tudi mnoge dejavnosti in osiromašiti življenje v Soški dolini. Na stran Salonita so se postavili celo v Društvu obolelih zaradi azbesta Slovenije, katerega vidni člani so sicer večinoma sedanji in nekdanji zaposleni v Salonitu. Od njihovih navedb, da predlog novele ne bi zmanjšal vplivov na zdravje ljudi, so se že distancirali v Zvezi sindikatov azbestnih bolnikov Slovenije, kjer so med drugim poudarili, da vsako dodatno onesnaževanje okolja še bolj obremenjuje in sinergistično deluje na že obstoječe (azbestne) bolezni, kar opozarja tudi zdravstvena stroka.
»Tehnološka neizvedljivost je laž«
Smo torej priča nenavadni situaciji, ko lokalno prebivalstvo nasprotuje zaostritvi zakonodaje, ki so jo nevladne organizacije napisale prav zato, da bi zaščitile zdravje in življenje tega istega lokalnega prebivalstva?
Miha Stegel, župan občine Kanal ob Soči, pravi, da konflikta v lokalnem okolju ni mogoče zanikati, je pa neutemeljen. »Za nasprotovanjem stoji Salonit, čeprav skušajo to zamaskirati. Dejansko so delavci ustrahovani in talci situacije.« Kot opozarja, predloga zakona niso pripravljali ljubljanski eko aktivisti, temveč lokalna okoljska nevladna organizacija Eko Anhovo in dolina Soče s sedežem v Desklah v sodelovanju s strokovnjaki. »Nizkotni in sodobnega podjetja nevredni so Salonitovi pritiski na lastne delavce, ki se bodo morali v delovnem času na zahtevo svojega delodajalca udeležiti protesta proti predlogu zakona, ki bo bistveno zmanjšal strupene emisije in pozitivno vplival na zdravje ljudi,« so že pred protestom zapisali v Eko Anhovo.
Sklicevanje na tehnično neizvedljivost zahtev v zvezi z višjimi mejnimi vrednostmi emisij je po mnenju pripravljalcev zakona čista laž in manipulacija. »V cementarnah in sežigalnicah nastajajo enake strupene oziroma škodljive snovi. Če se jih da očistiti v primeru sežigalnic, se jih lahko tudi v primeru cementarn. Prepričan sem, da se nobeno podjetje ne bo zaprlo zaradi očiščenja plinov,« pravi Stegel in zatrjuje, da gre za izmikanje investiranju v drugačen tip čistilnih naprav, za kar zakon sicer predvideva prehodno obdobje petih let. Problem je torej finančni, ne tehnični.
»Gre za tehtanje med dobičkom in zdravjem ljudi,« pravi tudi Uroš Macerl iz stranke Vesna. »Čiščenje teh plinov seveda nekaj stane, in če imajo 25 milijonov evrov čistega dobička, jih bo seveda čiščenje nekaj odtehtalo. Če pa je ustrezno čiščenje tehnološko neizvedljivo, se sosežig ne bi smel izvajati,« pravi Macerl. Po njegovem mnenju so se v Salonitu ujeli v past lastnih izjav, saj so že napovedali vlaganja v nove tehnologije, a so njihovo uvajanje pogojevali s povečanjem proizvodnje klinkerja in povečanjem sosežiga odpadkov za dvakrat.
Različne vrednosti so diskriminatorne
»Obstoj dveh mejnih vrednosti za isto merjeno onesnaževalo pomeni, da diskriminiramo ljudi, na katere vpliva vir, za katerega velja višja vrednost (torej sosežigalnica, op. p.),« je jasen tudi dr. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere in dekan Fakultete za znanosti o okolju na Univerzi v Novi Gorici.
Dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC Ljubljana, pa opozarja, da prebivalci, ki živijo v okolici sežigalnic, pogosteje zbolevajo za rakavimi in drugimi obolenji kot prebivalci, ki ne živijo v bližini sežigalnic. »Zato je popolnoma nesprejemljivo, da so za sosežigalnice oziroma cementarne dovoljene še višje vrednosti izpustov strupenih snovi v okolje kot za sežigalnice. Poleg tega moramo upoštevati, da pri nas cementarna stoji v predelu, kjer so ljudje že izpostavljeni azbestu in so zato bolj občutljivi in bolj bolni kot drugi ljudje. Nedopustno je, da jih še dodatno izpostavljamo oziroma dovolimo še višje mejne vrednosti izpustov teh strupenih snovi v okolje kot za druge prebivalce Slovenije.«
