»Ljudje podpirajo darovanje organov v besedah, verjetno tudi v razmišljanju, a zelo težko se za to opredelijo še v času svojega življenja. Ta korak, da je treba podpisati izjavo za darovalca, je za veliko ljudi težak,« pravi primarijka Danica Avsec, svetnica in direktorica Zavoda RS za presaditev organov in tkiv Slovenija Transplant.
A brez darovalcev ni prejemnikov organov – tistih, ki jim je bilo s transplantacijo podarjeno še eno življenje. To je vsem, ki so imeli presaditev srca, pljuč, jeter, saj funkcije teh organov ne moremo nadomestiti drugače. Razen pri ledvicah, kjer je možna tudi dializa (umetna ledvica), a je presaditev za mnoge veliko boljša možnost.
Presaditev ledvice je poleg presaditve roženice, kot pravi sogovornica, najpogostejša. Ne le pri nas, po vsem svetu. Da to ni le nekakšna modna muha, potrjujejo podatki, da so bolniki, ki so na dializi, pripravljeni potovati daleč, v druge države, da bi jim opravili presaditev, če njihova država tega ne omogoča.
»Veliko držav je prerevnih, da bi svojim prebivalcem omogočile zdravljenje s presaditvijo. Ljudje prodajajo vse svoje imetje, vključijo se njihove širše družine, da jim lahko opravijo transplantacijo v državah, kjer je to mogoče regularno izvesti skupaj s podarjeno ledvico živega darovalca. Nekateri gredo celo v države, kjer je treba plačati organ in zdravljenje, kar je seveda trgovanje in ni dovoljeno,« pojasnjuje sogovornica.
Vodilni v presaditvah srca
Ponosna je tudi na dosežek, da smo po številu presaditev srca glede na število prebivalcev v Sloveniji vodilni na svetu. »To je zagotovo rezultat natančnega dela, sodelovanja med vsemi udeleženimi v programu. S tem imam v mislih kardiologe, kardiokirurge, predstavnike donorskega programa in seveda tudi dediščino, ki so nam jo zapustili naši pionirji na tem področju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so leta 1990 opravili prvo transplantacijo srca.«
Program darovanja organov umrlih darovalcev je začela z vso svojo strokovnostjo in vnemo leta 1986 razvijati prim. Jasna Vončina, kar je omogočilo, da je bila leta 1990 izvedena prva transplantacija srca v Sloveniji. Izvedel jo je kardiokirurg prof. dr. Miro Košak, kasneje pa je bil na tem področju zelo dejaven dr. Tone Gabrijelčič s sodelavci.
Današnja ekipa ima številne mlade strokovnjake, ki so dosegli, da je število presaditev na milijon prebivalcev najvišje na svetu že zadnjih sedem let, poleg tega pa tudi, da so rezultati zdravljenja po presaditvi boljši od tistih v drugih deželah in tudi vsako leto boljši.
Ganljive zgodbe
Za presaditvami so seveda zgodbe prejemnika, ki mnoge še tako prekaljene zdravnike ganejo do solz. Danica Avsec se še dobro spominja prejemnika, ki je po presaditvi organa živel še šest let. »Meni se je to zdelo malo in po naključju sem na nekem srečanju po njegovi smrti govorila z njegovo ženo. Zelo težko mi je bilo zaradi njene izgube. A me je povsem presenetila, ko je dejala, da je bilo teh šest let zanjo in njune otroke neprecenljivo darilo. Dejala je celo, da so v tem obdobju kot družina doživeli več kot v preostalih 20 letih, saj so bili več skupaj in povsem drugače dojemali odnose in življenje nasploh. Ta pogovor me je razorožil vseh mojih predsodkov o tem, da je bilo življenje prejemnika prekratko, in hkrati zelo opogumil. Dejala sem si, to je to, in bila s to energijo obdarjena za nadaljnje delo. Vedela sem, da delam prav. Marsikdaj doživimo srce parajoče zgodbe, a žal ne moremo vedno pomagati,« pravi.
O sebi pove, da se z leti vse bolj zaveda, da je izredno praktična v poklicnem pogledu in da ima smisel za povezovanje dejstev ter nenehno željo po napredku. »Mislim, da so to lastnosti, ki sem jih prav v funkciji vodje in soustanoviteljice Zavoda RS za presaditve organov in tkiv zelo koristno uporabila. Morda sem bila včasih še celo preveč zagnana in navdušena nad čim, kar so občutili moji sodelavci, ki sem jih potiskala v nove naloge in obveznosti. Sedaj sem se že naučila bolj umirjeno odzivati,« pristavi primarijka, ki sicer izhaja z Dolenjskega, iz vasice s prelepim imenom Bistrica v šentruperški občini.
Svojo poklicno pot je začela kot anesteziologinja v intenzivni terapiji, zdaj že dvajset let deluje na področju donorske medicine.
Nujni organi
Ko ljudje omenijo darovanje organov, so odzivi po navadi pozitivni, vendar podatki o opredelitvah v Sloveniji žal ne kažejo tako pozitivne slike. Razmeroma malo se jih za časa življenja resnično odloči, da bodo po smrti darovali svoje organe nekomu, ki jih potrebuje. Medicina lahko skrbi za medicinski del, država za financiranje, zakone, organizacijsko strukturo, primerne kadre, a jasno je, da moramo ljudje poskrbeti, da podpiramo darovanje, kar seveda pripelje do tega, da so na razpolago organi, ko jih umrla oseba resnično ne potrebuje več.
Glede izražene volje v času življenja za darovanje po smrti imamo v različnih državah različne odstotke opredeljenih in tudi različne načine za opredelitve. Najbolj priznani in pravno veljavi so registri za ali proti. Pri nas imamo v veljavi oba registra. Največ opredelitev za darovanje so dosegli na Nizozemskem in v Avstraliji, in sicer več kot 50 odstotkov, ko so še imeli informirano soglasje. Sedaj so sprejeli zakonsko določeno domnevno soglasje, kar pomeni, da je darovalec vsak odrasli; razen tistih, ki se opredelijo proti.
»Leta 2010 smo tudi mi že predlagali spremembo členov v zakonu o darovanju in pridobivanju delov človeškega telesa za namen zdravljenja, vendar se je javna debata tedaj žal obrnila v smer strašenja in negotovosti ob tem in sprememba ni bila potrjena. V Evropi je 24 držav, ki imajo tako imenovano domnevno soglasje, kar pomeni, da zakon določa darovalce, nedarovalci pa se morajo opredeliti proti. Zagotovo bomo še poskušali s predlogom za spremembo soglasja tudi v Sloveniji, a potreben je čas za pravilno razumevanje predloga. Prav v tem trenutku je v javni debati takšen predlog tudi v Švici, Nemčiji, Angliji,« našteva države, med njimi tudi zelo konservativne, ki želijo iti po tej poti.
Pri nas se sedaj postopek darovanja začne s tem, da v sebi razmislimo, nato se pogovorimo v družini. Dodatne informacije lahko vsak poišče na spletni strani www.slovenija-transplant.si in v drugih virih. Potem se opredelitev zapiše bodisi v register kartice zdravstvenega zavarovanja pri pooblaščenih osebah bodisi po elektronski poti. Za elektronsko opredelitev je potreben vstop v e-upravo (pod Zdravje). Možno je tudi zavrniti darovanje, če smo si premislili.
V široki javnosti se večkrat pojavljajo dvomi o darovanju zaradi možnosti, da oseba, ki bi ji odvzeli organe, še ne bi bila mrtva, torej po napačno postavljeni diagnozi možganske smrti.
»A v literaturi ni podatka, da bi bil kjer koli na svetu primer napačne diagnoze možganske smrti, kadar so postopki opravljeni v skladu z medicinskimi, etičnimi in pravnimi pravili,« zagotavlja Avščeva in dodaja, da smo v Sloveniji zelo previdni glede varnosti v donorski in transplantacijski medicini, delo se izvaja z vso odgovornostjo. »Prav zato je popolnoma nemogoče, da bi nekoga namerno razglasili za mrtvega za namen darovanja.«
Skokovit razvoj
Sicer pa je transplantacijska medicina ena izmed najmlajših in najbolj sofisticiranih vej medicine, ki ima izjemne dosežke. V Sloveniji smo prvo ledvico živega darovalca presadili 15. aprila 1970. »Od takrat dalje dosegamo nenehen napredek, uvajamo nove programe in kar je še pomembnejše – izboljšuje se postoperativno preživetje tako samih prejemnikov kot tudi presadkov,« je ponosna zdravnica.
Ekstremen izziv zanje je tudi pandemija covida-19, saj so naredili vse, da so ohranili program darovanja in presaditev. »To, da smo član mednarodne fundacije Eurotransplant, je bila tudi v tem primeru prednost za vse, ki so zelo nujno potrebovali presaditev. Regulatorji so dovolili medicinske prevoze, vključno z leti. Skupine za naročila so lahko vstopile v državo in izstopale iz nje.«
