Ura je bila 7.30. Bil sem le eden izmed 130.000 dnevnih migrantov, ki se vsak dan odpravijo v službo v Ljubljano. Ko sem zagnal navigacijo, mi je pokazala, da bom za pot iz Domžal do središča Ljubljane, natančneje do Šubičeve ulice, potreboval 21 minut, pri čemer morebitni zastoji niso bili vključeni. A pričakoval sem jih veliko in bil pripravljen, da bom za volanskim obročem preživel tudi več kot uro ali dve. Takšna so bila vsaj uradna opozorila. Rekonstrukcija železniškega nadvoza na Dunajski cesti naj bi se poznala tako rekoč po vsej Ljubljani. Toda tresla se je gora, rodila se je miš.
Presenečen, kako malo je prometa
Da se dogaja nekaj čudnega, je bilo opaziti takoj, ko sem se približeval Ljubljani. Promet je bil sicer zgoščen, a nič bolj kot po navadi; na desnem pasu so prevladovala tovorna vozila. Moja hitrost je bila spodobnih 100 kilometrov na uro. Mimo izhoda Sneberje sem zapeljal, ko je ura kazala 7.36; usmeril sem se proti krožišču Tomačevo. Prepričan, da me čaka gneča, sem se znova uštel. Presenetilo me je, kako malo prometa je bilo na cesti. Mimo stadiona v Stožicah sem se zapeljal ob 7.41, promet v krožišču pri Žalah je znova potekal tekoče. Na misel mi je prišlo, kako pogosto sem ob različnih urah tam stal in stal, ujet v velik prometni zamašek. Nato pa končno zastoj v križišču pri Situli, ko sem se moral usmeriti proti podvozu pri Orto baru. Le koliko časa bom tam izgubil, sem razmišljal, a sem bil po štirih minutah po eni strani vesel, po drugi pa razočaran, da je zastoja konec. Le kje bom dobil kakšnega sogovornika, ki bo bentil, ker zamuja v službo ali na sestanek? Ob 7.53 sem zapeljal mimo železniške postaje, kjer sem lahko avte preštel na prste ene roke. Kot da bi nekdo izločil vse prometne udeležence na štirih kolesih. Tedaj mi je postalo jasno, da je nemogoče postalo mogoče in da so se vse napovedi strokovnjakov postavile na glavo. Zakaj?
Policistov ni bilo, saj po njih ni bilo potrebe
Morda so se ljudje res ustrašili prometne gneče in uporabili alternativna prevozna sredstva. Morda so se odločili, da si avto delijo, in so do službe peljali še svojega prijatelja, znanca ali kolega. A verjetno jih je kar nekaj še na božično-novoletnih počitnicah. »Bil sem prijetno presenečen. Pričakoval sem velike zastoje, kot je to običajno v jutranjih urah. Toda vožnja je bila tekoča, gneče, ki sem jo pogosto vajen že od Sneberij dalje, pa ni bilo. Upam, da bo tako tudi v prihodnje. Je pa res, da bomo morali biti v času gradnje nove avtobusne in železniške postaje strpni in se prilagoditi novonastalim prometnim razmeram,« je povedal Aleksander iz Zasavja, ko sem ga pocukal za rokav.
Cilj v Šubičevi ulici – na levi strani parlament, na desni Trg republike – sem dosegel ob 7.58, se pravi po zgolj 28 minutah vožnje, kar je le sedem minut več, kolikor traja vožnja te 19 kilometrov dolge poti v idealnih razmerah, če bi bila Dunajska cesta odprta. Na trasi nisem srečal niti enega policijskega vozila ali policista. Kot da so imeli v rokah stekleno kroglo in vedeli, da bodo prometne razmere povsem drugačne, kot so jih napovedali. Bo že jutri drugače?
