Trenutno je znova aktualno izplačilo državne pomoči zaradi suše, ki je bila letos še bolj uničevalna od rekordne leta 2003. Državna komisija s končno oceno škode zamuja, po neuradnih podatkih pa naj bi znašala skoraj 162 milijonov evrov. To je približno šestkrat več od škode, ki jo je v drugi polovici julija povzročil požar na Krasu. Dr. Marino Pintar, dekanjo ljubljanske biotehniške fakultete in eno vodilnih strokovnjakinj za namakanje, smo prosili za oceno, kolikšen premik smo, kar zadeva namakanje kmetijskih površin, naredili v zadnjih dveh desetletjih.
Brez pomoči lokalne
skupnosti ne gre
Leta 2009 smo imeli z velikimi namakalnimi sistemi pokritih 7200 hektarjev kmetijskih površin, trenutno jih je tisoč hektarjev manj. Kako je to mogoče? »V zadnjih letih je bilo v skladu s spremembo zakona o kmetijskih zemljiščih v Sloveniji ukinjenih okoli štiri tisoč hektarjev nedelujočih namakalnih sistemov. Ostalo je 6200 hektarjev delujočih, od tega je približno desetina zasebnih, preostali so javni – lokalni ali državni. Na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je v različnih fazah dogovarjanja v pripravi še okoli tisoč hektarjev novih namakalnih sistemov, katerih gradnja je razmeroma blizu,« nam je pojasnila Pintarjeva.
Poudarila je, da sta tako gradnja namakalnih sistemov kot izvajanje namakanja že desetletja najbolje urejena na območju Ormoža. »To je v veliki meri posledica odnosa lokalne skupnosti in njenega vodstva do namakanja oziroma do kmetijske pridelave sploh. Tudi ponekod drugod v državi, kjer vodstvo lokalne skupnosti prepoznava pomen namakanja, se dogajajo pozitivni premiki. Uporabniki ali bodoči uporabniki namakalnih sistemov nujno potrebujejo organizacijsko pomoč lokalne skupnosti, kajti že začetek postopka za gradnjo javnega namakalnega sistema za posameznika ali za skupino posameznikov je z vidika porabe časa in energije zelo zahteven ali celo prezahteven,« je prepričana sogovornica. Dodala je, da je najzahtevnejše opravilo zbiranje privoljenj lastnikov zemljišč. Za vzpostavitev namakalnega sistema je namreč treba zbrati toliko soglasij lastnikov, da pokrijejo 67 odstotkov predvidenega območja namakanja. Pred leti je bil ta delež še višji – 80-odstoten.
Vrtičkarji zalivajo, zakaj ne tudi tržni pridelovalci?
Gradnjo namakalnih sistemov sofinancirata slovenski in bruseljski proračun, kljub temu je interes zanjo razmeroma skromen. Pintarjeva meni, da je za to več razlogov. »Pri nas je do nedavnega, do pojavov res ekstremnih suš, veljalo, da je namakanje v rastlinski pridelavi dopolnilni ukrep. V večini let je vsaj nekaj zraslo tudi brez njega. Da je namakanje obvezen ukrep, so praviloma sprejeli le izrazito tržno usmerjeni pridelovalci zelenjave in sadja. Poleg tega ljudje o namakanju pogosto začnejo razmišljati tedaj, ko že imamo sušo, namakalnega sistema pa ne moreš zgraditi v mesecu ali dveh,« je opozorila dr. Pintar. Ocenjuje, da zaradi spreminjanja podnebja kmetovanje brez namakanja v prihodnosti skoraj gotovo ne bo več možno. »Še zlasti, če hočemo imeti stabilno pridelavo, ki je pomembna za oskrbo trga. Vrtičkarji vestno zalivamo zelenjavo na svojih vrtovih, prav tako sadje, zakaj torej mislimo, da za tržno usmerjene pridelovalce namakanje ni nujno?« se sprašuje Marina Pintar.
