Pri oskrbi med nosečnostjo, porodom in po porodu je treba prisluhniti ženskam, je prepričana dr. Jacqueline Dunkley - Bent, prva glavna babica Mednarodne konfederacije babic. O ženskah se torej ne sme odločati brez njih, je poudarila. Sogovornico, ki je strokovnjakinja z velikim mednarodnim ugledom, britanska javnost pozna tudi kot babico princese Catherine, ki je sodelovala pri porodih prestolonaslednika, princa Georgea, in njegove sestre, princese Charlotte.
Jaqueline Dunkley - Bent, ki je našo državo obiskala na povabilo Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije, je tudi nekdanja glavna babiška uradnica angleškega javnega zdravstva. V pogovoru v prostorih ljubljanske zdravstvene fakultete je večkrat izpostavila dobre izkušnje s kontinuirano oskrbo, ob kateri babica spremlja žensko že med vso nosečnostjo. Odnos je v teh primerih partnerski, opaža. Ob letošnjem kongresu zdravstvene in babiške nege Slovenije na Brdu pri Kranju je dr. Jacqueline Dunkley - Bent spregovorila o pomembnem vplivu babic na sedanje in prihajajoče generacije.
Vseskozi se zavzemate za oskrbo, ob kateri bi babica žensko spremljala med vso nosečnostjo. Kaj se s takim pristopom spremeni?
Babica z nosečnico, ki jo je treba vedno postaviti v središče, sodeluje partnersko. Med njima se skozi čas vzpostavi zaupanje brez stroge hierarhije, zato je verjetneje, da bo nosečnica z njo odkrita o svojih zdravstvenih težavah in strahovih. Prej kot sicer bo razkrila tudi morebitno odvisnost od različnih substanc ali nasilje, ki mu je izpostavljena v domačem okolju. Ko bo ženska rojevala, ji bo ne nazadnje bistveno lažje, če bo ob njej nekdo, ki ga pozna in mu zaupa. To je čisto drugače kot v primerih, ko babico posameznica prvič vidi v porodnišnici. Raziskave so nakazale tudi, da se s tovrstno kontinuiteto zmanjša verjetnost izgube otroka v nosečnosti ali po porodu.
Eden od pogojev za tako obravnavo je zadostno število babic, ki so z njo seznanjene in si želijo delati na tak način. Hkrati je treba poskrbeti, da število nosečnic, ki jih spremlja posamezna babica, ni preveliko. Ko je vse to izpolnjeno, ima pristop izvrstne rezultate.
Preventivni pregledi, ki bi jih opravljale babice, so bili že pred časom predvideni tudi v Sloveniji, a ideja v praksi ni zares zaživela. Je kontinuirana babiška oskrba smiselna za vsa okolja?
Cilj mora biti najboljša možna oskrba, o ženskah pa se ne sme odločati brez njih. V angleškem zdravstvu smo pri analizi, ki je bila podlaga za kasnejše spremembe, anketirali številne prebivalke. Vprašali smo jih, česa si želijo in kakšne so bile njihove dosedanje izkušnje. Babice z ginekologi in porodničarji danes tesno sodelujejo, saj drug drugega potrebujejo. Nosečnice, pri katerih je tveganje zapletov majhno, babice spremljajo v obdobju nosečnosti, poroda in po porodu. Ob večjem tveganju so vključeni tudi ginekologi in porodničarji, kar pa seveda ne pomeni, da se babica takrat umakne.
Ko ste bili imenovani za glavno babiško uradnico v angleškem javnem zdravstvu, so vas tamkajšnji mediji predstavili kot babico princese Catherine. Ona je babice pred časom nagovorila v javnem pismu, v katerem je izpostavila trajni vpliv te poklicne skupine na dobrobit žensk in otrok. Je bila tovrstna podpora v pomoč pri širjenju kontinuirane babiške obravnave?
Vsako rojstvo je nekaj posebnega. Velika čast je bila, da sem bila del tega procesa pri princu Georgeu in princesi Charlotte. Pismo, ki ga je pozneje napisala princesa Catherine, je bilo zgovorno. Našemu poklicu je bilo v pomoč, tudi z vidika seznanjenosti javnosti o vlogi babic. Gre za visoko izobražene in visoko usposobljene zdravstvene delavce. Pomembno je, da se tega zavedajo tudi vlade.
Nedavni dokument, pri katerem so sodelovali Svetovna zdravstvena organizacija, Unicef in Mednarodna konfederacija babic, na osnovi znanstvenih dokazov utemeljuje strokovno in stroškovno smiselnost uvajanja babiške oskrbe. Vsak dolar, ki je v to vložen, prinese šestnajstkratni učinek z vidika ekonomskih in družbenih koristi. Podpora delu babic je torej investicija.
Število rojstev se v številnih državah, tudi v Sloveniji, zmanjšuje. Kako bo to vplivalo na oskrbo v nosečnosti in ob porodu?
Na prvi pogled se zdi, da se bodo kadrovske potrebe v tem delu zdravstva manjšale. A upoštevati je treba, da ženske rojevajo vse starejše in da danes rojevajo tudi ženske z zdravstvenimi težavami, za katere bi bila ta možnost v preteklosti bistveno težje dosegljiva. Vse to ustvarja bolj kompleksne potrebe. Temu se je treba prilagajati tudi pri delu babic.
Kakšen je vaš pogled na rojevanje v domačem okolju? V Sloveniji ni umeščeno v javni sistem, so pa objavljene strokovne usmeritve za načrtovani porod doma. Prvi odvzem licence na področju babištva in zdravstvene nege je bil povezan ravno z nepravilnostmi pri eni od izvajalk na tem področju.
Ženske, ki razmišljajo o tej možnosti, je treba podpreti z verodostojnimi informacijami. Tako bodo lažje sprejemale odločitve, ki so zanje prave. Raziskave kažejo, da so porodi na domu, če ženska rojeva drugič ali tretjič, varna možnost, ko so izpolnjeni tudi drugi pogoji. Takšni porodi so na primer neprimerni za območja, ki so zelo oddaljena od bolnišnic. Pomembno je tudi, da so v takih primerih preverjena potencialna tveganja. Če kaže, da bo ženska potrebovala kompleksnejšo oskrbo v bolnišnici, ni dobro podpreti odločitve o porodu na domu.
Eden od pogojev bi moral biti tudi, da je babica izkušena in torej ve, kaj počne. Pa tudi, da je vnaprej jasno, kakšne so poti do hitre oskrbe, če se kaj zaplete. Od države do države je mesto porodov na domu zelo različno. Na Nizozemskem so pogosti in so tudi v večji meri umeščeni v zdravstvo, v Veliki Britaniji pa je delež porodov na domu nekaj več kot dvoodstoten. Zanimivo je, da je bil med pandemijo covida-19 nekoliko večji kot sicer. Nekatere nosečnice so se ob opozorilih o večjem tveganju za težak potek te nalezljive bolezni zelo bale, da se bodo v bolnišnici okužile in zbolele.
Pandemija je otežila in upočasnila delovanje številnih delov zdravstvenih sistemov. Se ti učinki še poznajo?
To obdobje je bilo velik izziv, a smo se lahko v zdravstvu tudi veliko naučili. Zaradi izjemnosti razmer je bilo treba odločitve sprejemati hitreje. Tehtati je bilo treba, o čem se je mogoče dogovoriti po telefonu, kaj lahko ženske storijo doma in kdaj je potreben obisk zdravstvene ustanove. Ugotovili smo tudi, da nobena storitev na daljavo ne more nadomestiti stika s pacientom iz oči v oči.
Številni ljudje so med pandemijo umrli. V Veliki Britaniji je bilo tveganje, da bodo potrebovale hospitalizacijo zaradi covida, znatno povečano med temnopoltimi ženskami in nekaterim drugimi manjšinami. Vse to je prizadete družine in družbo zaznamovalo na številne načine. Hkrati so med nami še vedno ljudje, ki čutijo posledice že prebolelega covida-19.
V času, ko ste bili prva angleška babica, ste se uprli postavljanju ciljnega oziroma najvišjega sprejemljivega deleža carskih rezov. Kaj vas je vodilo k temu?
Zdravstveni delavci se morajo vseskozi spraševati o tem, kaj je prava odločitev za konkretno žensko, namesto o tem, ali bo njihova bolnišnica dosegla dovolj nizek delež carskih rezov. Varnost žensk in otrok mora biti prioriteta.
Odstopanje dejanske izkušnje od prvotnih želja, kako naj porod poteka, je lahko vir stiske. Kaj svetujete ženskam, ki se lotevajo priprave porodnega načrta, in zdravstvenim delavcem, ki so z njimi v stiku?
Porodni načrti so dobra možnost, verjamem pa, da je treba ženske pri tem ustrezno podpreti. Nekatere posameznice so morda že same prebrale ključne napotke, kako ravnati, nekatere pa bi se raje naslonile na pojasnila zdravstvenih delavcev. Omogočiti je treba, da se nosečnice z njimi pogovorijo o tem, kakšne so možnosti in katere so jim bližje. Pristop je treba torej prilagoditi posamezni ženski. O porodnem načrtu se je smiselno z njo znova pogovoriti, ko pride v porodnišnico. Pomemben je tudi pogovor o tem, kakšne so alternative, če upoštevanje vseh pričakovanj ne bo mogoče.
Če vsega tega ne storimo, ženske puščamo na cedilu. Ni dovolj, da jim svetujemo pripravo načrta, potem pa jih prepustimo lastni iznajdljivosti. Če je porodni načrt le listek v porodničinem žepu, ji ne pomaga. Prizadevati si je treba tudi, da se ženske ne bodo počutile krive, če se bo kaj zgodilo drugače, kot so si predstavljale. Porodni načrt omogoča poglobljen razmislek o porodu, ne more pa biti edino vodilo. Spomniti se je treba, da je cilj tega potovanja zdrav otrok in varen porod.
