V sredo smo v pričujoči rubriki objavili zapis z naslovom Tako se ne da več delati, v katerem smo prosili vodstvo Lutkovnega gledališča, naj čim prej popravijo Martina Krpana, ki z vrha stavbe vsako uro glasno pozdravi mimoidoče – oziroma jih je, dokler ga niso odpeljali na popravilo, potem pa smo v sosednji stavbi na Dnevniku začeli trpeti, ker nas zvok, na katerega smo tako zelo navajeni, ni več opozarjal na čas in je zato začel trpeti naš delovni proces, ki je ogrožal že izid časopisa.
Obveščevalci našega uredništva so nas včeraj zjutraj obvestili, da se je Martin Krpan točno ob uri spet prikazal. In turisti so ga spet množično fotografirali. Že smo si oddahnili, da je najhuje za nami – dokler nismo ugotovili, da, kot bi rekli naši nekdanji južni bratje, »ima slika, a nema ton«. Torej, Krpan se je sicer res prikazal, ni pa oddajal nobenih zvočnih signalov, kaj šele urnih opozoril. Tako se naše trpljenje nadaljuje, prošnja vodstvu sosednjega Lutkovnega gledališča, naj se pri popravilu piskača podvizajo, pa ne samo da ostaja aktualna, ampak je še močnejša kot prej.
