Če bi prebivalce Ljubljane vprašali, kje v mestu živijo ljudje z najmanj denarja, bi dobili stereotipne odgovore: kdo bi rekel, da so to velika naselja iz časa socializma, kot so Fužine in Štepanjsko naselje. Spet kdo drug bi dejal, da je to Rakova jelša, ki velja za ljubljansko socialno uganko – prostor, kjer vsakdanja ekonomija odpove. Spregledani bi ostali novejši, navzven lični soseski Novo Brdo in Celovški dvori, ali pa soseska Polje, daleč za obvoznico, za katero skoraj nihče ne ve. Na drugi strani ob vprašanju, kje živijo bogataši, ne bi bilo dvomov: Murgle, Rožna dolina, Koseze. In bloki na Mesarski.
Če vprašate raziskovalce, se urbane legende o bogatih in revnih ljubljanskih »becirkih« ujemajo z raziskovalnimi podatki. »Murgle, Mesarska, Koseze. Na drugi strani Rakova jelša in Štepanjsko naselje. Ne smemo pozabiti na Novo Brdo in pa Polje, zlasti bloke vzhodno od Zadobrovške ceste,« s pogledom po zemljevidu Ljubljane potuje Urban Boljka, raziskovalec z Inštituta RS za socialno varstvo. Na zemljevid je z računalnikom izrisal rdeče in modre kroge. Rdeči predstavljajo revne, modri bogate.
Kakšno je premoženjsko stanje prebivalcev posameznih predelov Ljubljane, je težko ugotoviti, saj enotnih baz podatkov ni. Boljka pa je s kolegicama Majo Škafar in Tamaro Narat našel način, kako oceno socialnoekonomskega stanja čim bolj približati resničnosti: pregledali so tisoče podatkov o premoženjskem stanju mladih družin, natančneje o deležu plačila vrtca.
Podatke so pregledali do hišnih številk natančno in iz rezultatov sklepali na bogastvo in revščino v posameznih soseskah. »Najvišji delež cene vrtca plačujejo starši predšolskih otrok v Murglah. Ti v povprečju plačujejo dvakrat več (40 odstotkov polne cene) kot na Rakovi jelši ali Novem Brdu (20 odstotkov) oziroma skoraj dvakrat več kot v Štepanjskem naselju (24 odstotkov). Med elitnejše soseske spadata še Mesarska (36 odstotkov) in Koseze (35 odstotkov),« so navedli avtorji raziskave.
Preverili so, ali se status sosesk sčasoma spreminja. »Celovški dvori izstopajo po največjem dvigu povprečnega deleža plačila za vrtec – za 7,6 odstotne točke,« so ugotovili za obdobje od 2013 do 2020. Poenostavljeno rečeno: Celovški dvori so svoj premoženjski status sčasoma malenkost popravili navzgor. »Povprečno plačilo se je med letoma 2013 in 2020 zvišalo še na Novih Poljanah, v Stari Ljubljani, na Fužinah in v Polju,« so ugotovili. Kljub temu pa Polje ostaja soseska z največ »revnimi« na enega bogatega. V letu 2020 pa se je ta delež še povečal, so ugotovili.
Skorajda enak delež plačil se ohranja v soseskah BS-3 in Murgle, pa v Štepanjskem naselju in v soseski Novo Brdo. Te soseske imajo ves čas enako dohodkovno strukturo prebivalstva. Odkrili pa so tudi manjše odklone na slabše: v Rožni dolini, na Rakovi jelši in v Kosezah so leta 2020 plačevali nekaj odstotnih točk manjši delež cene vrtca kot leta 2013. Največji »priliv« revnejših staršev sicer beležita Litostrojska in Mesarska. Tam se je delež plačila vrtca zmanjšal kar za 6 odstotnih točk. A soseska kljub temu še velja za elitno.
Trajnost elit
V študiji so posebno pozornost namenili notranji razslojenosti sosesk. Izkazalo se je, da je »elita« trdno zakoreninjena, revnejše soseske pa so nekoliko bolj odprte. »Bogate oziroma elitne soseske so bolj homogene. Verjetnost, da srečaš otroka iz revne družine na Mesarski, je manjša od verjetnosti, da srečaš bogatega na Rakovi jelši,« pravi Urban Boljka. »Škarje med revnimi in bogatimi soseskami pa se v nekaterih primerih razpirajo. Lahko se zgodi, da bo sčasoma v Ljubljani nastal kakšen geto, soseska, v kateri bodo živeli izključno revni ljudje, to stanje pa bo zakoreninjeno, prebivalci stigmatizirani in izpostavljeni kriminalu, nasilju in pomanjkanju priložnosti,« ocenjuje Boljka.
Maja Škafar dodaja, da njihova študija odpira nadaljnja vprašanja. »Za odločevalce oziroma snovalce socialnih politik bi bilo dobro, če bi razvili celovit pogled na to, kje živijo revne in kje bogate družine. Hkrati bi bilo dobro vedeti še več, denimo, kakšno je njihovo zdravstveno stanje. Le tako bi lahko načrtovali ciljane ukrepe za izboljšanje dobrobiti določenih skupin, ki potrebujejo več socialnih intervencij,« pravi. »Za boljšo razlago razslojevanja sosesk pa bi potrebovali več pojasnjevalnih podatkov iz drugih študij,« pravi Tamara Narat. »Lahko bi na primer uporabili podatke o tem, kaj se z vrtčevskimi otroki dogaja kasneje, ko se vpišejo v osnovno šolo. Podatke o socio-ekonomskem statusu sosesk bi bilo tako smotrno primerjati s podatki iz športnovzgojnega kartona, kjer se zbirajo podatki o telesnih in gibalnih sposobnostih šolskih otrok,« predlaga.
Velika naloga
Profesor Matjaž Uršič, raziskovalec urbane sociologije s fakultete za družbene vede, pravi, da se študija, ki so jo opravili na Inštitutu za socialno varnost, ujema s trendom, ki je znan tudi iz drugih proučevanj razvoja mestnih sosesk. »V Ljubljani sicer ni tako izrazitih razlik kot v velemestih, Londonu, Parizu, New Yorku. Mesto je relativno majhno in se velike getoizirane soseske niti ne morejo razviti,« pravi Uršič. Vendar sociološke analize kažejo, da je za življenje mesta škodljivo že samo višanje stopnje neenakosti: zmanjšuje se zavest o skupnosti in zmanjšujejo se možnosti za udejanjanje prosocialnih urbanih politik. Ljubljanska mestna politika tega problema ne rešuje, ampak z gradnjo novih elitnih sosesk razslojevanje le še pospešuje.
»Ne na mestni ne na državni ravni niso vzpostavljene ustrezne stanovanjske politike. Sistemskega pristopa ni,« pravi Uršič. »Ustavljanje razslojevanja pa ni naloga zgolj za mestno občino ali zgolj za državo, ampak bi morali za oblikovanje boljših stanovanjskih politik povezati več akterjev z občinske in državne ravni,« pravi Uršič. »Minister za delo, družino in socialne zadeve Luka Mesec je urejanje stanovanjske problematike resda postavil v središče svoje politike. Čaka ga kolosalno delo. Dvomim, da bo cilje mogoče doseči v enem mandatu, mogoče pa je začrtati nastavke za naprej. Upam, da bo uspelo,« pravi Uršič.
