Po dolgotrajnem iskanju novega varuha človekovih pravic in guvernerja Banke Slovenije, pri čemer predsednici države Nataši Pirc Musar kljub številnim poskusom še ni uspelo najti kandidatov, o katerih bi bilo mogoče doseči politični konsenz, se bo zavleklo tudi izbiranje novega predsednika komisije za preprečevanje korupcije (KPK).
Želi si večjo izbiro
Imenovanje predsednika KPK in njegovih namestnikov je sicer izključna pristojnost predsednice. Gre za pomembno kadrovsko odločitev, od katere bo odvisna nadaljnja usoda institucije, ki se je v zadnjem obdobju pogosto znašla na udaru politike, a tudi nekaterih kritik, da vodenje postopkov ni potekalo najbolje.
Na razpis se je med tremi kandidati prijavil tudi dosedanji predsednik Robert Šumi, ki se mu šestletni mandat izteče konec marca. Kandidacijska komisija ga je ocenila kot zelo primernega, poleg njega pa še vodjo službe KPK za operativo Katjo Mihelič Sušnik, za namestnika pa je komisija kot najprimernejšega ocenila novinarja Aleša Kocjana.
Predsednica je v ponedeljek imenovala le Kocjana. Že takrat je bilo mogoče sklepati, da je nobeden od kandidatov za predsednika ni povsem prepričal in da se obeta ponovitev razpisa, kar se je tudi zgodilo.
S ponovnim zbiranjem kandidatur želi predsednica k prijavi spodbuditi širši krog neodvisnih in vrhunsko strokovno usposobljenih kandidatov. »Prav širša izbira omogoča temeljitejšo presojo in povečuje možnosti, da bo izbran kandidat, ki bo s svojo integriteto, strokovnostjo in osebno avtoriteto okrepil delo KPK ter s tem celoten protikorupcijski sistem,« so zapisali v uradu.
Odločitev predsednice spoštuje, ne bo se več prijavil
Odhajajoči predsednik Robert Šumi v odločitvi predsednice ne vidi nezaupnice, pač pa drugačen pogled na razvoj komisije. Kot ocenjuje, je bilo v zadnjem mandatu pod njegovim vodstvom narejeno »ogromno«, komisija je znova v odličnem stanju, okrepljena z visoko kompetentnimi kadri, povrnjeno je tudi zaupanje v njeno delo, kar se kaže v številu prijav, ki je poraslo. K temu so, kot pravi Šumi, prispevali veliki razvojni koraki na vseh področjih, s čimer so izpolnjeni pogoji, da »je komisija lahko znova učinkovit varuh integritete in transparentnosti«, kot je že bila nekoč v preteklosti. »Odločitev predsednice spoštujem, mandat oziroma funkcija je privilegij, ne pravica,« poudarja Šumi, ki se zato na ponovljen razpis ne bo prijavil.
V zvezi z nekaterimi ugibanji, da bi bila lahko v ozadju neimenovanja Šumija politična zarota, saj je komisija s svojimi preiskavami v zadnjem obdobju postala trn v peti predsedniku vlade, pa je pomenljivo dejal, da ga je v postopku strokovna komisija pozitivno ocenila, da pa »ima politika svoje zakonitosti«. Postavlja se namreč vprašanje, ali bi si predsednica lahko z neimenovanjem Šumija morebiti olajšala delo pri razpletanju preostalih dveh kadrovskih vozlov.
Po naših neuradnih informacijah v uradu predsednice Šumiju ne očitajo pomanjkanja kompetenc, bi si pa na mestu predsednika KPK želeli videti močnejše ime. Neuradno jih je zmotila tudi dolgotrajnost nekaterih postopkov. V predsedničinem uradu na pretirano odobravanje očitno ni naletelo niti zelo osebno vpletanje Šumija z javnim pismom predsedniku vlade. V njem je med drugim opozoril, da so napadi in diskreditacije komisije v zadnjem času šli preko meje dopustnega.
Čeprav imajo pri predsednici evidentiranih nekaj potencialnih imen, favorita, ki bi sicer moral prepričati tudi kandidacijsko komisijo, neuradno še nimajo. Če bi ga imeli, bi se menda že prijavil. Ponavljanje še enega postopka ob tem, ko se predolgo zapleta že pri drugih pomembnih kadrovanjih, predsednici namreč ne gre na roko.
Šibitev nadzornih institucij
Tudi poznavalci področja ocenjujejo, da je po »nesrečnem« mandatu nekdanjega predsednika Borisa Štefaneca, ki je resno načel ugled KPK, Šumi naredil pomemben korak naprej oziroma obrnil negativne trende, kar glede na dediščino in glede na dejstvo, da kar nekaj časa ni imel trdne ekipe, ni bilo lahko. Kljub temu pa mu očitajo, da KPK ni znala dovolj močno uporabiti vseh pooblastil, ki bi jih lahko, in se je posvečala predvsem preventivi in sistemski integriteti, kar je sicer pomembno, ne pa tudi resnemu nadzoru na primer premoženjskega stanja. »Nadzorne pristojnosti KPK so izvotlile,« je ocenil naš sogovornik, ki je želel ostati neimenovan. Del problema je tudi pomanjkljiv zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, pri čemer na kratki rok ni pričakovati sprememb, ne samo zaradi odsotnosti politične volje, temveč tudi pomanjkanja znanja na protikorupcijskem področju. Naš sogovornik kot problematično izpostavlja dejstvo, da imajo danes nadzorne institucije, ne le KPK, bistveno več denarja in zaposlenih, kot so jih imele pred leti, a ne odpirajo dovolj velikih in zahtevnih zadev, v pravnem ali dejanskem smislu, kar je povezano ne le z omejenimi pristojnostmi, temveč tudi s političnimi in pravnimi pritiski in posledično previdnostjo.
»Komisija je preventivni organ, preprečuje korupcijo, policija, sodišče in tožilstvo pa jo preganjajo oziroma na koncu izdajo obsodbe. Kako učinkovita je, je odvisno tudi od tega, koliko je upoštevana. Če podajaš priporočila – mi smo jih v šestih letih izdali več kot 150 – in jih ne upoštevajo, nimaš vzvodov, da bi kar koli premaknil. Tudi ko so naše ugotovitve glede kršitve integritete pravnomočne, a nihče ne prevzame odgovornosti, nimamo dodatnih vzvodov, saj so naše pristojnosti izčrpane,« odgovarja Šumi.
Med odmevnejšimi primeri, ki jih pod Šumijevim vodstvom preiskuje KPK, sta aferi Karigador in Bobnar, ki obremenjujeta predsednika vlade. Obe zadevi sta v sklepni fazi, toda zaradi treh tožb, ki jih je na upravno sodišče vložil zagovornik predsednika vlade Stojan Zdolšek, so na komisiji do odločitve sodišča na čakanju. Zdolšek se je pritožil zoper odločitve komisije, da mu delno zavrne oziroma omeji vpogled v dokumentacijo, ker bi to lahko škodilo interesom postopka. Po nekaterih ocenah gre za manever zavlačevanja, ali bosta epilog dočakali še pred volitvami, pa še ni jasno.
