Oto Luthar, direktor Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), je prejel razveseljivo novico. Na upravnem sodišču je namreč ZRC SAZU dosegel precedenčno sodno zmago, s katero mu je uspelo izpodbiti sporen sklep javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS). »Sodni razplet je velika spodbuda za naše nadaljnje delo,« je zadovoljen Luthar.
Znanstvenoraziskovalni center je na upravnem sodišču vložil tožbo zoper ARRS, ker je leta 2019 ostal brez programskega vira financiranja raziskovalnega programa »Biografije, mentalitete, epohe«, ključnega projekta Inštituta za kulturno zgodovino (IKZ). V času zavrnitve programa se je inštitut ukvarjal s pripravo znanstvenih podlag za Novi Slovenski biografski leksikon. Ustvarjanje leksikona je tedaj doseglo šele črko Č. Leksikon je zatem še naprej nastajal, saj gre za infrastrukturni projekt, ki ga ZRC SAZU mora izpeljati do konca. Vendar je bilo nadaljnje pomembno delo na področju biografij znanih Slovenk in Slovencev od takrat ovirano.
»Raziskovalna skupina inštituta formalno sicer še obstaja, dejansko pa je razpadla, saj smo bili sodelavci in sodelavke IKZ prerazporejeni v druge raziskovalne skupine. Povzročena škoda v našem raziskovalnem delu je bila narejena in je nepopravljiva,« je za Dnevnik razložila Mateja Ratej, ki danes raziskuje pod okriljem Inštituta za narodopisje. »Moje osebno raziskovanje se sicer nemoteno nadaljuje, seveda pa se sinergijski učinki ustvarjajo v skupini, ki je zaradi odpovedi programa ni več,« je še poudarila.
Neutemeljeno očitali neodmevnost in pomanjkanje citatov
V preteklih sporih, ki so bili povezani z zavrnitvami financiranja prijavljenih raziskovalnih programov, se je upravno sodišče praviloma postavilo na stran ARRS in je prikimavalo trditvi, da ni dopustno podvomiti o pravilnosti strokovnih ocen neodvisnih recenzentov. Tokrat je odločilo drugače. Strinjalo se je z očitkom ZRC SAZU, da tuja recenzenta nista imela jasnih kriterijev vrednotenja prijavljenega projekta, zato iz njunega poročila ni razvidno, kako in na podlagi česa sta podala oceno. »Poleg tega sta nam recenzenta še očitala, da nismo odmevni in nimamo citatov, kar dokazljivo ne drži. ARRS bi jim morala priskrbeti pravilne podatke, vendar je to dolžnost opustila,« je izpostavil predstojnik inštituta Gregor Pobežin.
Sodišče skratka ugotavlja, da je bil izpodbijani akt ARRS pomanjkljiv, nejasen in v nasprotju z določili zakona o upravnem postopku. Ker na sodbo upravnega sodišča ni pritožbe, mora ARRS ponoviti postopek ocenjevanja projekta, v katerem bo smela uporabiti le tiste kriterije, kazalnike in merila, ki so določeni v predpisih in javnem razpisu, obrazložitev ocene pa bo morala obsegati vse elemente ocenjevanja.
Kako ARRS komentira razplet predmetnega sodnega postopka? »Na Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije se nam ne zdi primerno komentirati konkretnih sodnih odločitev sodišč,« so odgovorili iz kabineta direktorja Mitje Lainščka. »Pravnomočno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 617/2020-17 bomo spoštovali in izvedli vse potrebne postopke za njeno izvršitev.«
Agencija v vlogi nekakšnega božanstva
Sodba upravnega sodišča je veliko moralno zadoščenje za razpadlo skupino, tudi zato, ker razkriva, da bi morali biti postopki ARRS bolj transparentni, logični in racionalni. »Agencija bi morala zagotoviti osnovno pravičnost pri razdeljevanju denarja. Pri nas pa se je postavila v vlogo nekakšnega nadnaravnega bitja, ki ima možnost znanstvenike povzdigniti ali ukiniti. Nas so ukinili,« poudarja Mateja Ratej. Ukinitev je povzročila tudi veliko psihološko škodo. »Ko ti enkrat pade program, se ustvari vtis, da nisi delal dobro.«
Recenzenti ARRS so praviloma tujci. V Dnevniku smo že poročali, da mnogi znanstveni raziskovalci, ki se prijavljajo na razpise agencije, ugotavljajo, da tuji recenzenti ne prepoznajo specifik oziroma pomena določenih raziskovalnih projektov ali programov v Sloveniji. Med tistima, ki sta podala negativno oceno programa Inštituta za kulturno zgodovino, naj bi bil tudi recenzent z Nove Zelandije. »Kako dobro takšna oseba pozna zelo specifične kontekste raziskovanja v Sloveniji in v Evropi?« se sprašuje Mateja Ratej.
